Letošnje zime ni in ni bilo konec (čeprav, roko na srce, ni bila pretirano mrzla, nas je pa zasula z obilico snega), potem se je aprilsko vreme zavleklo vse do junija in nekateri že prostodušno napovedujejo novo ledeno dobo, ki naj bi se začela prihodnje leto. Še lani pa smo govorili o vroči puščavi, ki se nezadržno širi na sever. Kaj se dogaja? Se vreme neusmiljeno poigrava z nami ali pa se morda tudi mi s svojimi posegi v naravo nekoliko poigravamo z njim?
Drobna knjižica Mirana Trontlja, Kronika izrednih vremenskih dogodkov, nazorno priča, da so se vremenske katastrofe vseh vrst v bližnji in daljni zgodovini pogosto dogajale, in to pravi tudi meteorolog Brane Gregorčič, ki sem ga ujela pri prognostičnem dežuranju. Telefon je nenehno zvonil in sogovornik je kar naprej odgovarjal: »Da, lahko kosite, med četrtkom in ponedeljkom prav gotovo!« Poletje vendarle prihaja? »V torek, ko izide Jana, bo 34 stopinj!«
Prizori potopljenih polj in mest na severni strani Alp so nas spet prestrašili; se lahko vse to privali tudi k nam? Na gostilniškem vrtu blizu Novega mesta je strela oplazila tri goste, pa ni bilo prej nobenega grmenja, vetra ali hudih nalivov. Le deževati je začelo, dva Francoza in en domačin so pograbili svoje kozarce in hoteli v zgradbo, pa jih je zadelo. Je to normalno? Niti ne tako priletni ljudje se spominjajo poplav, ko je voda segala do oken prvega nadstropja, pa suše, zelenih zim, pokanja dreves zaradi mraza, ne tako redko smo še julija obuvali nogavice, tako je bilo hladno. Ali se torej lahko sprašujemo, ali je vremensko dogajanje v zadnjem času normalno?
Vse to se je že dogajalo.
Ja, seveda je normalno, je povedal meteorolog Brane Gregorčič. Pa se morda zadnja leta ekstremni vremenski pojavi dogajajo večkrat kot prej? »To je zanimivo vprašanje in sem si ga tudi sam večkrat zastavljal. Obstaja zanimiva raziskava kolegov z Dunaja, ki so analizirali pogostost vremenskih ekstremov zadnjih stoletij, hoteli so preveriti, ali jih je občutno več. Ugotovili so, da je vreme na našem območju od nekdaj nagnjeno k skrajnostim, kar ni težko pojasniti, saj so tu subtropske in polarne zračne gmote.«
To, na kratko, pomeni dramatične vremenske dogodke, kadar gmoti treščita druga ob drugo. Je pa dogajanje severno in južno od Alp ločeno, kadar so pri nas poplave, jih na severu ni in nasprotno; na to vplivajo visoke gore. Morda pa v času, ko imamo občutek, da človek lahko obvladuje skoraj vse, sprejemamo vremenske katastrofe bolj dramatično? »Predvsem je škoda veliko večja, kot je bila nekoč,« je povedal sogovornik. Ljudje imajo več premoženja, po več avtomobilov je pri hiši, ujme uničujejo hiše, vrtove, parke, dragoceno opremo in še kaj. »Seveda pa so marsikaj povzročili tudi posegi v naravo. Poplave so pogostejše zaradi regulacije vodotokov, da bi namreč obvarovali plodne ravnice, so z nasipi onemogočili rekam, da bi se razlile, zato se med neurji ustvari precej višji vodni val, kot bi se sicer, in povzroča težave kje drugje.«
Strela z jasnega?
Strelo običajno pričakujemo iz nevihtnih oblakov, ki prihrumijo, in po izkušnjah pač vemo, kdaj je zadnji čas, da se umaknemo na varno. Je normalno, da trešči skoraj z jasnega neba ali pa iz nedolžnega oblačka, iz katerega komaj kaj prši? Je običajno, da trešči v transformator novembra (Erzelj 2012, posredni udar je uničil veliko naprav in elektronike po vaških hišah)? Je, je odgovoril sogovornik, vsaka nevihta se pač nekje začne in ni nujno, da je najprej strašno soparno, potem pa prihrumijo črni oblaki. Tudi zimsko grmenje ni nič nenavadnega, običajno napoveduje sneg, saj ta nastane, ko je zrak v višinah zelo mrzel. A če pomislimo, pred petdesetimi leti novembrska strela vsekakor ni imela nobene priložnosti uničiti računalnikov in elektronike na centralnem ogrevanju, ker vsega tega ni bilo. »Ven je vrgla« le kakšno varovalko, za pralne stroje in štedilnike pa je posredni udar prešibek.
