... pa o poštenosti, napakah in rešitvah. Tudi za upokojence, ki so čedalje bolj ogroženi: več kot dvesto tisoč jih živi pod pragom revščine, le še petina jih shaja s svojo pokojnino brez odrekanja. Na napovedi, da bodo morali prispevati k varčevanju, je zdravnica Mateja Kožuh Novak, že šesto leto predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, opozorila: »Saj smo prispevali že milijardo! Naj vlada raje uvede krizni davek, ki se mu upirajo najbogatejši, in naj zapleni premoženje tajkunom!«
Ob naši osamosvojitvi ste bili poslanka v državnem zboru. Ste danes zadovoljni s svojim tedanjim delom?
Groza me je, da sem bila poslanka, ko so mimo nas že tekli vsi načrtovani procesi privatizacije javnega premoženja, ko smo potrjevali zakone, ki so jih pisali odvetniki kapitala, ne da bi povprečen poslanec državnega zbora vedel, za kaj gre. Tedaj je bila sprejeta tudi polovična razbremenitev delodajalcev pri prispevkih za pokojninsko blagajno – govorili so o konkurenčnosti, o novih delovnih mestih. Kje je zdaj vse to? Kam je odtekel denar, ki bi moral polniti pokojninsko blagajno? V zasebne žepe, v nakupe vročih delnic … Vse nas je nategnil tuj kapital, še bolje, nategnil je naše novopečene bogataše, potem ko jih je naučil, kako naj oni nategnejo prebivalstvo. Namesto da bi se iz suženjstva in odvisnosti izkopali, smo se vanju vrnili s pomočjo naših sposobnih, pogoltnih in brezobzirnih bratov.
Koliko pa je sploh poštenih poslancev in kaj lahko naredijo?
V zvezi društev upokojencev ocenjujemo, da je več kot pol poslancev DZ poštenih, da bi želeli kaj narediti za svoje volivce, za tiste, ki jih je grobi kapitalizem spravil ob samospoštovanje, samozavest in vero v medsebojno pomoč. A spretno narejen ter potrebam kapitala in njegovih oprod v politiki prirejen zakon o volitvah v državni zbor jim daje premalo možnosti, da bi se odločali samostojno, da bi tvorili koalicije mimo svojih poslanskih skupin. Prav zato smo se v Zvezi društev upokojencev Slovenije lotili izdelave zakona o volitvah v državni zbor, ki bo strankarskim liderjem onemogočil postavljati na izvoljiva mesta svoje oprode in somišljenike kapitala; ki bo omogočil volivcem, da bodo spravili v parlament sposobne ljudi, ki si nočejo mazati imena in ugleda s pripadnostjo strankam, ki so že zdavnaj izgubile občutek za potrebe svojih volivcev. S tem zakonom skušamo pomagati poslancem, ki bi radi več naredili za prebivalstvo, da bodo lažje tvorili koalicije, ki bodo skrbele za potrebe ponižanih, razžaljenih, osiromašenih.
Citiram vas: Ljudje bi radi imeli pošteno državo, hkrati pa niso pripravljeni povedati poslancu, ki je nečesa obtožen, naj najprej dokaže svojo nedolžnost in se šele potem vrne v parlament. Česa se bojimo, ali pa gre morda za drugačne interese?
Ko je prišlo do »demokratičnih« sprememb v Sloveniji, sem dostikrat razmišljala, da je prišel čas, ko si bodo sociologi lizali prste ob mnogih novih temah, ki jih bodo raziskovali. Izjemno zanimivo je opazovati, kako se ob takih spremembah obnašajo ljudje. Za narod, ki je preživel tisoč let pod tujci, je značilno, da pretirano spoštuje avtoritete, ker imajo denar in oblast. Menim, da gre prav za to, ko podpirajo ljudi, ki so delali za svoj žep namesto v interesu volivcev. Nesamozavestni, prestrašeni, negotovi se raje podredijo močnim in arogantnim, ker je to lažje, kot se jim postaviti v bran. Pri tem se očitno sploh ne zavedajo, kako oblastni in arogantni izkoriščajo njihova domovinska in verska čustva, kako zlorabljajo šestdeset let stare stiske družin in posameznikov za svoj prestiž.
