Astronavt Steve Robinson to počne v vesolju. Obamovi hčerki sta se spravili to početi kar med očetovo drugo predsedniško zaprisego. In torej nima smisla tajiti – tudi vi to počnete. Priznajte: fotografirate se s telefonom in potem sličice objavljate na družabnih omrežjih. Ker to počnejo milijoni in milijoni ljudi, je tovrstna fotografija seveda nujno potrebovala ime. In ga je tudi dobila: selfie.

Zadnje mesece je beseda vsepovsod. In se ji zdaj že čisto resno obeta vključitev v oxfordski spletni slovar angleškega jezika.

Selfie je okrajšava za self portrait, avtoportret, in slovenska ustreznica bi bila morda lahko avtek, kar pa bi bilo za jezikovno nenadarjene pekel sklanjati in lahko zato pričakujemo, da bodo uporabniki, ki se jim praviloma ne ljubi misliti, preprosto sklatili zadnji e in bo selfie v slovenščini postal selfi. Gremo stavit?

Beseda se svaljka naokrog že od preloma tisočletja, ampak zares popularna je postala šele lani. Decembra lani je revija Time presenečeno opazila, da je selfie med desetimi najpopularnejšimi novimi besedami. Pojav je veliko starejši od besede, prvi avtoportret (domnevajo) naj bi leta 1893 posnel Robert Cornelius, vendar niso povsem prepričani, ali ni imel pri tem pomočnika. Družabnih omrežij takrat še ni bilo, a to seveda sploh ne pomeni, da se sličice s portreti niso širile – v 60. letih 19. stoletja so bile zelo priljubljene osebne vizitke s fotografijo. Slabo stoletje pozneje je udaril še polaroid, v prodaji je bil od leta 1948, zares razmahnil pa se je šele v sedemdesetih. Ker polaroidnih fotografij ni bilo treba odnesti v studio, da bi jih razvili, in ker torej v temnici nihče ni gledal, kaj počnejo, so uporabniki pred objektivom radostno počeli stvari, ki se jih prej niso upali. Na primer delali trapaste grimase. In seveda bili še veliko bolj poredni.

Sto milijonov jazov

 Aplikacija instagram ima več kot 23 milijonov fotografij z imenom »selfie« in 109 milijonov z imenom »jaz«. Imetnikom telefonov s fotoaparatom se je čisto zmešalo. Tu sem, poglejte me, pravijo njihove fotografije na družabnih omrežjih. Objavljajo jih vsepovsod, na facebooku, na twitterju, pa ne le kakšnih izrednih trenutkov, tako rekoč vse v njihovem življenju se jim zdi vredno dokumentirati in deliti. »Vedno je lepo zabeležiti lepo pričesko ali obleko, ki ti je všeč,« pojasnjuje neka dvaindvajsetletna neutrudna proizvajalka selfiejev. »In ponavadi, še posebej na  instagramu, vlada zelo pozitivno vzdušje. Naj se zdi še tako narcisoidno, kadar se v svoji koži ne počutiš najbolje, veš, da bo nekdo povšečkal tvojo fotografijo in ti povedal, da si čedna.«

Raziskave kažejo, da kar 91 odstotkov ameriških najstnikov objavlja svoje fotografije na spletu. Še leta 2006 jih je bilo le 79 odstotkov. A tudi odrasli niso nič boljši – avstralska raziskava odkriva, da sta dve tretjini žensk med 18. in 35. letom podlegli čaru selfiejev.

Pričakovali bi, da slavnih, ki jih ves čas fotografirajo, pogosto proti njihovi volji, selfieji ne bodo zanimali – pa jih, nekateri preprosto ne znajo nehati. Pred nekaj meseci si je manekenka Kelly Brook sama prepovedala objavljanje selfiejev. Zdržala je le nekaj ur, potem je objavila novo fotografijo in zraven pojasnilo: »Nisem si mogla kaj.«

Ne morejo si kaj

In seveda se ni moč izogniti vprašanju, zakaj ljudje to počnejo. Prevladujoča teorija meni, da selfie pove drugim, kako želimo, da nas vidijo. Dr. Aaron Balick, psihoterapevt, ki je napisal knjigo o družabnih omrežjih, pojasnjuje, da imamo pasivno in aktivno spletno identiteto. »Pasivna je tista, pri kateri poguglaš sebe ali ko prijatelji objavijo kaj o tebi – to je spletna identiteta, nad katero nimaš nadzora. Aktivne identitete pa so tiste, ki jih upravljaš sam, na primer tvoj profil na facebooku. Selfie je izraz aktivne spletne identitete, nekaj, nad čimer imaš nadzor. Lahko posnameš kup fotografij, objaviš pa le tiste, ki so tebi všeč, pa čeprav so morda trapaste ali nelepe.«

Podobno meni tudi Wikipedia, ki pravi, da je večina selfiejev namenjena temu, da predstavi laskavo podobo človeka, »še posebej prijateljem, od katerih fotograf pričakuje, da ga bodo podpirali.«

Ampak seveda so se tudi tukaj našli uporniki. Ali še bolje, upornice. In tako se je rodil »ugly selfie«, se pravi fotografija, na kateri se fotograf zabeleži, recimo temu, v manj lepih trenutkih. Ameriška pesnica Sonya Renee Taylor je tako kot večina ljudi za objavo izbirala samo selfieje, ki so ji bili všeč – dokler ni nekega ponedeljka na facebooku objavila fotografije, na kateri si sploh ni bila všeč. In naslednji ponedeljek je vajo ponovila. Tako se je rodil projekt Bad Picture Monday, ki ima zdaj, dve leti pozneje, 16.000 podpornikov. Taylorjeva s svojimi grdimi selfieji ni bila prva in še zdaleč ni edina. O tem se lahko prepričate na straneh, kot so Pretty Girls, Ugly Faces in na sestrski strani Handsome Guys, Ugly Faces ter podobnih – ki so strašansko priljubljene.

Zagotovo ne redi

Saj veste, kako pravijo, vse, kar je dobro, je drago ali pa redi. Kot večina stvari prinaša selfie tudi nekaj nevarnosti. Ni drag in ne redi in tudi to, kar se je zgodilo športni novinarki Kelly Nash, ni največja nevarnost selfiejev: ko je nekoč med treningom ekipe povisevala na bejzbolskem stadionu, se je zabavala s snemanjem selfiejev na tribuni. Šele ko je hotela eno od fotografij nekomu poslati, je videla, da je na sliki le nekaj centimetrov od njene glave bejzbolska žogica, ki jo je očitno čudežno zgrešila.

Tole je resnična nevarnost, ki jo prinašajo selfieji: da nepremišljeno objavite nekaj takega, za kar si boste pozneje želeli, da ne bi. Ampak takrat bo seveda prepozno. Tipičen primer je sexting, pošiljanje lastnih fotografij, na katerih ste razgaljeni, kot SMS-sporočilo. O tem bi vedele marsikaj povedati številne zaljubljene najstnice, ki so se, na lastno pobudo ali pod pritiskom fanta, posnele pomanjkljivo oblečene in fotografijo poslale fantu, ta jo je pa prijazno razposlal naokrog. Sexting je v šolah velik problem.

Večina selfiejev je sicer oblečenih in nedolžnih, a lahko ljudi kljub temu spravijo v težave. »Tako kot pri drugih oblikah izzivalnega obnašanja – tisti, ki posnamejo provokativne selfieje, da bi bili deležni pozornosti, ne le da ne bodo dobili tiste vrste pozornosti, ki si je želijo, temveč lahko celo ugotovijo, da so ustvarili nekaj, česar se je potem težko znebiti,« svari dr. Pamela Rutledge, direktorica bostonskega Centra za raziskave psihologije medijev.