Ta se je pred petnajstimi leti na svoji zemlji po naključju odkril blagodejne zemeljske energije. Najprej so pomagale njemu, čeprav v te stvari prej ni nikoli verjel. Ko pa je dolinico, ki se danes imenuje Zdravilni gaj, začelo obiskovati vse več ljudi in so zdravilnost njenih energij potrdili strokovnjaki, je začel raziskovati. Ta je namreč ponujala mnogo več, kot je bilo videti na prvi pogled, Drago pa je znal spretno izkoristiti vse njene potenciale in jih s pomočjo družinskih članov spretno zapakirati v zanimivo ponudbo Zdravilnega gaja.
Tukaj vse žari. Zgodba, kako je prizemljeni Drago našel energetske vrelce, je že znana, pa jo vseeno na hitro obnovimo. Nekdanji voznik avtokrosa je na eni od tekem verjetno staknil poškodbo rame, ki mu je z bolečino ob slabem vremenu, nizkem pritisku, pretiranem naporu in podobnih stvareh grenila življenje. A se je z njo navadil živeti in delati, saj se je pozneje ukvarjal z gradbeništvom. Če bi mu takrat nekdo razlagal o energijah, ki zdravijo, bi se mu verjetno smejal, zato ni čudno, da mu je žena zamolčala obisk delavnice pri nekdaj znanem, zdaj pokojnem radiestezistu Stanetu Oblaku. »In prav meni se potem zgodi, da najdem nekaj takega,« se zdaj smeji. Dolinico je želel sanirati, zdela se mu je prijeten kotiček za piknike. Bila je polna mivke, ki jo je prodajal. Nekoč jo je kopal ravno, ko se je spet oglašala stara bolečina v rami, ki je začuda še isti večer popustila. Naslednji dan, ko je v bagerju malce zadremal, ga je prebudilo nenavadno ščemenje po vsem telesu. Tako, da se mu je vse skupaj zdelo še bolj čudno. Nežno mravljinčenje po dlaneh je začutil tudi kolega, ki mu je pomagal. Ko je prostor obiskala ženina prijateljica, ki se je ukvarjala z energijami v naravi, je vsa vznemirjena vzkliknila: »Drago, tukaj vse žari!« V dveh urah je z nihalom našla vseh deset danes označenih točk. Potrdili so jih tudi strokovnjaki, ki so si prostor ogledali. Člani inštituta Essentia, zdaj večinoma predavatelji Duhovne univerze, pa so poleg točk sestavili vaje, kakršne na posameznih postajah izvajajo še danes.
Kirlianova kamera. Ko se je pred petnajstimi leti začelo govoriti o nekakšnih zdravilnih energijah v Tunjicah, je novica med ljudmi sprožila različne odzive. Veliko jih je menilo, da gre za potegavščino. Zato je novinarka, ki je pripravljala prispevek o gaju za nacionalno televizijo, pred obiskom s kirlianovo kamero fotografirala svoje energetsko polje pri prof. Igorju Kononenku na Fakulteti za informatiko in računalništvo, ne da bi o tem povedala Dragu. Ta je šele v prispevku videl primerjavo njenega energetskega polja pred obiskom Tunjic in po njem, razlika je bila očitna. Drago pa je bil nad kamero, ki je v bistvu ponujala neposreden in takojšen dokaz delovanja energij v gaju, tako navdušen, da je vzpostavil stik z ustvarjalcem teh kamer dr. Konstantinom Korotkom.
Svojim obiskovalcem so že od začetka želeli ponuditi kar najbolj kakovosten vpogled v njihovo zdravstveno stanje, zato so kupili kirlianovo kamero. S takrat komaj osemnajstletno hčerko Katjo sta se začela v Rusiji udeleževati izobraževanj za delo z njo. Leta 2007 so celo pripravili mednarodno znanstveno konferenco na temo Merjenje energijskih polj, kjer so gostili znanstvenike z vsega sveta, med drugimi je prišel tudi dr. Korotkov in še sam izmeril moč različnih centrov v Tunjicah. »Dejal je, da je toliko različnih frekvenc, ki psihično in fizično blagodejno vplivajo na človeški organizem na tako majhnem območju, pravzaprav edinstveno na svetu. V Južni Ameriki, kjer je delal podobne meritve, je moral od ene do druge podobne točke prepotovati tudi po 600 kilometrov.« Navdušil pa se naj bi tudi nad živo vodo iz Gaja, ki jo je nesel s seboj v Rusijo. Tudi po vožnji z letalom nad desettisoč metri, kjer bi se struktura praviloma morala spremeniti, je ta ostala ista.
