Vsakemu državljanu iz žepa potegne 240 evrov na leto; ta denar pa bi lahko pokril letne javnofinančne primanjkljaje Grčije, Irske, Portugalske, Bolgarije in Slovenije skupaj.
Po ocenah strokovnjakov se na ravni EU pri javnih naročilih izgubi od 25 do 30 odstotkov vseh sredstev; v obliki finančnih prevar naj bi se v letu 2011 izgubilo 691 milijonov EUR, največji delež prevar pa se pojavlja pri strukturnih skladih EU, in sicer 524,7 milijona EUR. V Sloveniji se po ocenah protikorupcijske komisije (KPK) vrednost različnih oblik korupcije giblje od 1,5 do 2,5 odstotka BDP, na svetovni ravni pa korupcija pomeni skoraj 5 odstotkov BDP. Številke so ogromne, denar, ki se tako pretoči mimo davčnih blagajn v zasebne žepe, pa bi lahko rešil nekaj svetovnih problemov. Poročilo o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja, ki ga je pripravil posebni odbor Evropskega parlamenta, je zato zelo aktualno.
EU ni imuna proti korupciji. Škandali, povezani s sumom korupcije in zlorabe položaja, v državah članicah EU niso redkost. Še čisto nov je primer češkega premiera Petra Nečasa, ki se je odločil odstopiti, potem ko so njegovo vodjo osebja Jano Nagyovo tožilci obtožili korupcije in zlorabe položaja. Bolj po slovensko se je na dobro dokumentirane sume o prejemanju spornih nakazil februarja odzval španski premier Marioano Rajoy. Kljub aferi, ki je močno zamajala vlado, je ostal na položaju in s tem sprožil nov val ogorčenja in protestov med od krize močno prizadetimi Španci. V sodnem postopku zaradi korupcije je tudi nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, Silvio Berlusconi je na sodišču tako ali tako več kot doma. Proti spornim poslom niso odporni niti funkcionarji EU, v okviru katere so se zvrstile mnoge korupcijske afere. Pri nas je najbolj odmevala tista leta 2009, ko se je v past novinarjev britanskega časopisa Sunday Times poleg kolegov ujel tudi Zoran Thaler. Takrat so novinarji v zameno za vplivanje na sprejetje evropske zakonodaje ponujali denar in na skrivaj posneli pogovore s poslanci. Ena največjih afer pa je bila brez dvoma tista, v kateri je zaradi goljufije odstopil evropski komisar za zdravje in potrošnike John Dalli. Dalli je odstop naznanil po tem, ko je evropski urad za boj proti goljufijam Olaf objavil poročilo o pritožbi proizvajalca tobaka Swedish Match. Švedsko podjetje je trdilo, da je k njim pristopil neki malteški podjetnik s ponudbo, da jim v zameno za denar priskrbi podporo komisarja Dallija pri sprejemanju tobačne zakonodaje.
Petletna prepoved kandidiranja za obsojene? Junija so v Strasbourgu poslanci tako rekoč enoglasno sprejeli resolucijo o boju proti organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja. V Evropskem parlamentu med drugim predlagajo vsaj petletno prepoved kandidiranja na nacionalnih, lokalnih in evropskih volitvah vsem posameznikom, ki so bili pravnomočno obsojeni kriminalnega dejanja ali vpleteni v korupcijo. Podobno prepoved predlagajo tudi za nosilce vseh javnih funkcij, obenem pa zahtevajo transparentnost poslovanja in financiranja političnih strank ter uvedbo pozitivnih in negativnih seznamov podjetij, vpletenih v postopke javnega naročanja. V sklopu Evropskega parlamenta deluje tudi posebni odbor CRIM, ki se ukvarja z bojem proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja. Članica odbora je tudi evropska poslanka Tanja Fajon: »Naravnost sprevrženo je, da se zdaj v državah članicah EU tisti politiki, ki so dokazano kršili nacionalni protikorupcijski pravni red ter evropske in mednarodne standarde integritete, oklepajo oblasti, kot da je njihova last in ne zgolj kratkoročno zaupanje volivcev. Po mojem osebnem prepričanju bi bilo koristno, da bi omejili tudi mandate politikov na dva zaporedna mandata na istem položaju in tako preprečili morebitne zlorabe moči.« Petletno prepoved kandidiranja podpira tudi evropski poslanec iz vrst Zaresa, Ivo Vajgl, ki pa je ob korupcijskih škandalih, ki pretresajo Slovenijo, precej bolj ciničen. »Petindvajset let svoje kariere sem preživel v tujini, večino časa v državah z močno tradicijo demokracije. Tam se vprašanje odstopiti ali ne ob utemeljenem sumu korupcije sploh ne postavlja, samo po sebi je razumljivo, da bo politik to storil. A vsaka družba si sama postavi svoje moralne standarde in pri nas je (bila) koruptivnost sprejeta kot nekaj normalnega. Politike pač volijo volivci. In ti si potem radi umijejo roke nad svojo izbiro. Vse povprek obtožujejo politike, ki da so vsi lažnivi, kradljivi in podkupljivi. To je nesprejemljiv sklep, ki ne vodi nikamor. Krivdo in posamezne primere je treba individualizirati in jim dati ime in priimek.« Smo si torej sami krivi, če imamo koruptivne politike? »Ljudje imajo na volitvah pravico sami odločiti, kdo bo in kdo ne v politiki. Če ponovno izvolijo nekoga z dvomljivimi moralnimi standardi, je to njihova izbira. Kandidatura sama pa je stvar osebne etike. Zame je absolutno sporno, če kandidira nekdo, ki je bil pred sodiščem ali pa v javnem mnenju obsojen, a vsak mora odločiti zase.« Kakorkoli že, resolucija so le predlogi Evropskega parlamenta Evropski komisiji in Svetu EU, kaj storiti na področju korupcije, torej še zelo daleč od, denimo, slovenskega zakonika.