Po nekaj urah hoda smo se utrujeni posedli in Andreja nas je vodila skozi krajšo meditacijo. Vame se je naselil globok mir, kar po dolgi hoji v čudoviti naravi pravzaprav ni bilo čisto nič nenavadno. Sledila sem Andrejinim navodilom. Da njene »čarovnije« delujejo, sem občutila v razprtih dlaneh, ki jih je mravljinčila in krčila močna energija. Po koncu meditacije v naravi sem čutila močno željo, da voditeljico objamem. Njen objem je bil nežen, lebdeč in hkrati energijsko izjemno močan. Objem iz drugega sveta, ki ga mi, navadni smrtniki, ne »vidimo«, ga pa velikokrat občutimo. Andreja je ženska, ki ne samo čuti druge svetove, zna jih tudi »videti«. Do širšega čutenja in videnja pa jo je pripeljala kot mnoge ljudi, podobne njej, težka življenjska preizkušnja.
Andreja Kočevar, ki sicer živi na Sveti Trojici nad Jurkloštrom, kjer prideluje zdravilne čaje, je Ljubljančanka (njen oče bi jo zagotovo popravil in rekel, da je Črnučanka). V Ljubljani vodi Dom notranje izpolnitve, kjer prireja meditacije, delavnice in pomaga ljudem, ki iščejo smisel v življenju. Ljudem pomaga pri razumevanju življenjskih situacij. Ta izjemno mila ženska pravi, da ima vsaka, še tako neprijetna ali boleča življenjska situacija svoj namen. To pa je učenje. Velikokrat ljudje tega ne prepoznamo, ker nam pogled zamegli bolečina. Kadar smo v bolečini in stiski, je včasih res težko videti celotno sliko. Tu pa Andreja zna pomagati.
Pridna punca
Zrasla je v družini, kjer so bile vloge klasično razdeljene: mama je bila ljubeča, pridna, odlična gospodinja, oče pa je bil gospodar, ki je materialno poskrbel za družino. Bila je zgledna in pridna, oboževala je tenis, ki ga je tudi igrala, hodila je v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na klavir. »Na koncu osnovne šole sem se videla kot učiteljico telovadbe, morda arhitektko, tudi poklic vzgojiteljice se mi je zdel v redu. Pa mi je moj dominantni oče te poklice odsvetoval, zato sem šla na srednjo ekonomsko šolo. Takrat sem prvič padla v trpljenje,« se spominja Andreja. »Ja, to šolo sem komaj zvozila,« pove med smehom in nadaljuje, »lagodno življenje nas ne pripelje nikamor, ničesar nas ne nauči. Če sama v življenju ne bi trpela, zdaj ne bi bila to, kar sem,« mimogrede utemelji globoko življenjsko resnico. Po srednji šoli se je vpisala na ekonomsko fakulteto. »No, po dveh letih sem jo pustila in se zaposlila v računovodstvu. Nadaljevala sem vzorec, ki sem se ga naučila živeti v matični družini. Poročila sem se, postala sem dobra gospodinja. Kmalu pa mi je življenje začelo pošiljati učne lekcije …«
Izguba otroka
K sanjam o srečni družinici sodi tudi otrok in Andreja je zanosila. »Ko sem bila noseča šest mesecev, so zdravniki ugotovili, da ima moj otroček tumor na hrbtenici. Svetovali so mi, naj splavim. Bila sem zmedena, prestrašena, nevedna, verjela sem ljudem v belem, zato sem to tudi storila. Zelo sem trpela, in kar nisem mogla dočakati, da bom spet noseča.
Vrnila sem se k svojemu 'popolnemu' življenju, nadaljevala sem življenje dobre gospodinje in žene. Pet let po smrti prvega otročka sem rodila zdravo hčerko. Zame je bila to največja sreča na svetu,« obuja spomin na rojstvo danes svoje petnajstletne hčerke Tare. »Po njenem rojstvu sem še kar naprej vodila svoje malo, srečno, gospodinjstvo.« Tu bi lahko zapisali – in tako so srečno živeli do konca svojih dni. Pa, žal ali pa na srečo, ni bilo tako.
