Velikokrat ga vprašajo, kako lahko obeduje ali večerja pri Romih, ko pa vsi vemo, da je čistoča zanje velikokrat španska vas. Ob takem vprašanju se vedri duhovnik samo nasmeji: »Zgodilo se mi je že, da sem se po obroku v dobri in na videz čisti gostilni slabo počutil, tudi bruhal sem. Pri mojih Romih pa z veseljem pojem pečenko z rokami, ki si jih prej nisem niti umil. Zelo okusno je pripravljena in nikoli se mi še ni zgodilo, da bi se z romsko hrano zastrupil!«
S fotografinjo Matejo sva prišli pred župnišče v starem delu Črnomlja nekaj minut pred dogovorjenim časom. Blizu je tudi Karitas in tam so se zbirali Romi, ki so prišli po pakete s hrano. Radovedno so naju opazovali, še bolj pozorni so postali, ko je Mateja začela vleči iz avta svojo fotografsko opremo. Medtem je prispel tudi Peter Kokotec, črnomaljski župnik, ki je pristojen za pastoralo Romov v okviru Katoliške cerkve. Prišel je s pogreba, opravljen v talar. Ko so ga Romi zagledali, so ga vsevprek pozdravljali, k njemu pa je takoj pristopil par in ga prosil, ali ju lahko pelje domov, saj sta imela polne roke paketov, prevoza pa ne. Gospod Kokotec je z obžalovanjem zavrnil njuno prošnjo, saj je imel za naš pogovore le uro časa, potem pa ga je že čakala maša. »Dela je res veliko, včasih je prava norišnica, ampak ga opravljam z veseljem.«
Ciganski župnik. Peter Kokotec se je z Romi, prek duhovnika, srečal že v semenišču. Rojeni Gorenjec iz Primskovega pri Kranju je povedal, da ga je že takrat srečanje z Romi nagovorilo, se ga dotaknilo. Kot mlad duhovnik je bil kaplan v Trebnjem in tudi tam je imel stike z Romi. »Hodil sem mednje, otroke sem poučeval verouk. Zanimivo je, da me ti otroci, ki so danes že odrasli in so že sami starši, po desetih letih še vedno ustavljajo in pozdravljajo. Iz njih veje velika hvaležnost.« Delo med Romi je nadaljeval, ker ga je notranje zelo bogatilo in veselilo. Kmalu je to postala tudi njegova uradna služba. Med ljudmi je znan kot ciganski župnik. Beseda ciganski je tu mišljena v najboljšem pomenu besede, da ne bo pomote.
Zaljubljeni v Marijo. Romi zvečine niso »klasični« katoličani, je pa v črnomaljski župniji nekaj romskih družin, ki so se popolnoma asimilirale in obiskujejo tudi nedeljske maše ter prejmejo vse zakramente. Drugim Romom je obisk nedeljske maše tuj. Peter Kokotec je povedal, da je kljub temu njihova vera izjemno globoka, o tem ni nobenega dvoma. »Ob njih tudi jaz začutim globoko vero, čeprav se Romi velikokrat tudi pokrižati ne znajo. V začetku mojega dela z njimi me je to zelo čudilo, kar malce sitno sem jih spraševal, kako to, da ne znajo osnovnih stvari. Potem pa mi je neki Rom rekel: Nihče me nikoli tega ni naučil. Ostal sem brez besed, dobil sem lekcijo …« Lansko leto je Rome učil moliti Zdravomarijo, letos je na vrsti Oče naš. Seveda v njihovem jeziku, ki ga Peter Kokotec govori. In prav Oče naš se začne tako, da se pred začetkom molitve najprej pokrižaš: V imenu Očeta in Sina in Sv. Duha, v romščini pa takole: Nu ime Dadeskero, Čhaveskero i Svetoskero Duhoskero.
Romi so zaljubljeni v Devico Marijo, saj jim predstavlja človeško vez med nedoumljivim Bogom in njimi. »Vsaka romska hiša ima kip Marije, imajo jo neizmerno radi in jo spoštujejo. Sploh je kar pretresljivo gledati, kako moji Romi iz smeti poberejo vsak zavržen svet predmet, ki ga odvržejo drugi ljudje!« z veliko ljubeznijo in mehkobo v glasu pripoveduje o navadah Romov Peter Kokotec. »Druge teološke stvari so za Rome manj razumljive, in roko na srce, na visoko teologijo v stikih z Romi lahko kar pozabimo,« je bil realen mlad, a v stikih z Romi izkušen duhovnik.
