Če smo natančni, je vzbujal pozornost že prej, ko je kot zvezdniški fetus nerazkritega spola nabreknil trebušček svoje mamice, in potem vsak zaporedni dan do rojstva. In še pred tem. O prihodu tega otročička so ugibali in ga napovedovali od trenutka, ko sta se njegova starša poročila pred kamerami tega sveta, te so potem sledile mladi vojvodinji, da bi zaznale morebitni znak nosečnosti.
Novi Zemljan namreč ni kakršenkoli dojenček, ampak Njegovo kraljevsko visočanstvo princ George Aleksander Louis, vojvoda Cambriški, bodoči kralj. Po svoji prababici, dedku in očetu bo proti koncu tega stoletja nasledil prestol Anglije, Britanije in vseh takrat monarhiji pripadajočih delov nekdanjega britanskega imperija. Z dnevom rojstva je vstopil v poklic, ki ga bo opravljal, ne da bi imel možnost izbire. Službo bo nastopil s kronanjem. Od svojega prvega nastopa prejšnji teden na stopnicah porodnišnice do zadnjega diha bo živel v akvariju publicitete. Njegovo zasebno življenje bo last javnosti in z odpovedjo prestolu bi lahko sprožil ustavno krizo. Svojo primarno dolžnost bo opravil z dnem, ko bo naciji predstavil prvorojenca ali prvorojenko in dedni britanski monarhiji zagotovil kontinuiteto.
Življenje princa Georgea bo zaznamovano s privilegiji in bliščem, ki jih uživa vsa kraljeva družina, ob tem pa imajo njeni člani manj svobode in manj pravic kot njihovi podaniki. So zaporniki, ujeti v zlato kletko, in tako kot zaporniki v ječah Njenega veličanstva nimajo volilne pravice. Ampak brez njih Britanija ne bi bila, kar je, in zato je rojstvo tega dojenčka v novicah dogodek državnega pomena.
Kaj sme princ. Dojenček George ni pomemben kot posameznik, je pa absolutno pomemben kot princ George, bodoči kralj, člen v verigi dedne monarhije. Opis njegove službe je ohlapen, tako da lahko počne, kar hoče (razen vtikanja v politiko), ali pa nič. Britanska zgodovina je polna dobrih in sposobnih, pa tudi slabih in nesposobnih kraljev, pijancev, prešuštnikov, lenuhov, modrecev, pobožnežev in takih z umetniškim čutom, celo občasni norec je že sedel na prestolu. Monarh lahko iz svojega življenja naredi, kar hoče, dokler sledi dolžnostim, ki mu (oziroma ji) jih nalaga nepisana britanska ustava. Njegova obveza je, da je sposoben opraviti kronanje in da preskrbi potomca ali potomko za kontinuiteto. Vse drugo bodo opravili dvorjani, ki kot »javni sektor« monarhije zagotavljajo njeno stabilnost in jo nezaznavno modernizirajo, kar vključuje ustvarjanje imidža. Dolžnost monarhije je namreč, da predstavlja vsakogar, tudi najskromnejše in najbolj prikrajšane dele družbe, in zato na neki način sodi v krog bližnjih vsakega posameznika. Danes sodi v to razmerje stik z mediji.
Vloga britanske monarhije, ki jo določa nepisana britanska ustava, se je skozi stoletja oblikovala iz absolutne oblasti maziljenega monarha v zagovornika in posrednika med pravicami navadnega človeka ter interesi mogočnih višjih slojev, predvsem aristokracije.
