Gospod J. D. je bil skladiščnik v manjši delniški družbi, ob upokojitvi mu je podjetje poklonilo nekaj delnic, toda takrat še ni vedel, kakšna nesreča ga bo zadela. Podjetje so na podlagi zakona iz leta 1999 izbrisali, njega osebno pa so upniki izbrisanega podjetja pozvali, naj plača njegove dolgove. Gospodu, ki je kriv samo toliko, da je sprejel delnice, se je zdravstveno stanje po teh postopkih zelo poslabšalo. Žal je le eden izmed 40.000 ljudi in 18.080 gospodarskih družb, ki jih je prizadel zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki velja za nazaj in izničuje v ustavi zapisano nedotakljivost osebnega premoženja. Najverjetneje bomo morali tudi to kršitev človekovih pravic plačati davkoplačevalci, saj je zadevo prevzel rimski odvetnik dr. Andrea Sacucci (uspešen pri izbrisanih!), reševanju se je pridružila kranjska odvetnica, sedem let tudi državna tožilka, Magda Vraničar: »Posledice zakona so uničujoče: gre za uničenje aktivnega slovenskega prebivalstva, njegovega kreativnega in intelektualnega potenciala, zdravja in premoženja!«
Podjetništvo v Sloveniji se je začelo leta 1989 pod drugačnimi pogoji in posledicami, kot veljajo zdaj. Kaj so izbrisana podjetja, zakaj so se zgodila?
Podjetništvo se je razcvetelo po osamosvojitvi, pogoji za ustanavljanje podjetij so bili znani. Veljal je zakon o gospodarskih družbah, vsi so verjeli vanj in v takrat zakonite pogoje, postali so podjetniki, v to vložili vsa svoja finančna sredstva in kreativnost. Ljudje so se ukvarjali s šiviljstvom, z vrtnarstvom, gradbeništvom … Zelo pomembno je bilo dejstvo, zapisano v zakonu, da te fizične osebe, ki so postali podjetniki, za obveznosti svojega podjetja ne odgovarjajo s svojim osebnim premoženjem, da za obveznosti s svojim premoženjem odgovarja podjetje!
V ustavi je zapisano, da je osebna lastnina nedotakljiva.
Ljudje so verjeli v ustavo! Če podjetnik ni uspel, še ni zločinec! Velika večina ni uspela, ker tudi sami niso mogli izterjati dolgov, zato so nehali poslovati. Zakonodajalec v RS je ocenil, da so dolžniki teh podjetij v Sloveniji velik problem: leta 1999 so sprejeli zakon, da se družba, ki ne posluje, avtomatično izbriše iz sodnega registra. Ustanovitelji in lastniki podjetij niso imeli na izbris nobenega vpliva.
Ta zakon je veljal za nazaj?
Tako je. Spremenil je pogoje odgovornosti lastnikov in ustanoviteljev podjetij za obveznosti družbe. Zakon je bil v ustavni presoji: opredelili so in mimo zakonodajalca, torej parlamenta, določili, da je treba pri izbrisanih družbah ugotavljati odgovornost lastnikov podjetij v smislu aktivnega in pasivnega (so)lastnika. V praksi je to pomenilo: če si bil v podjetju aktiven kot (so)lastnik, pa nisi bil direktor, ali bi lahko bil aktiven, pa nisi bil, lahko odgovarjaš kot fizična oseba za obveznosti te družbe z vsem svojim osebnim premoženjem!
To je protiustavno.
To je protiustavno in tu vidim tudi problem spreminjanja zakonodaje za nazaj. Ob ustanovitvi družbe ali podjetja fizične osebe, ki so odpirale podjetja, niso vedele, ker sta jih pač ščitila zakon in ustava, da bodo v prihodnosti zaradi tega koraka odgovarjale in v nadaljevanju tudi izgubile vse svoje osebno premoženje.
Kdo odloča o pasivnosti in aktivnosti osebe v podjetju, kar posledično prinaša osebno finančno odgovornost?
Ta presoja je bila prepuščena sodiščem. Sodišča so bila, žal, zelo neaktivna in zelo nekreativna: samo z vpogledom v register so ugotovila, kdo je bil družbenik (ustanovitelj, lastnik), in avtomatično prenesla odgovornost za dolgove družbe na (so)lastnike. Obstajajo situacije, ko je bilo podjetje avtomatično izbrisano, pa ima še vedno nepremično premoženje, recimo hišo, zemljo. Nekdanji lastniki s tem premoženjem ne morejo razpolagati, ker je družba izbrisana. Premoženje torej obstaja, a v zemljiško knjigo je vpisana družba, ki je izbrisana iz sodnega registra in ne obstaja več! Ob morebitnem stečaju bi bila ta nepremičnina predmet stečajne mase, iz tega premoženja bi se lahko poplačali upniki; pri izbrisanih podjetjih pa odgovarjajo nekdanji lastniki z osebnim premoženjem!
