Ste se kdaj spraševali, kako to, da znamo izdelati materiale, ki preživijo leta Marsove atmosfere, pralni stroj pa moramo zamenjati po petih letih? Kako to, da mobilni telefoni izpred desetih let še zmeraj delujejo, novi pa se začnejo kvariti, še preden se izteče vezava? Kako to, da starodobniki tehnično brezhibni premagujejo tisoče kilometrov, medtem ko je sodoben avtomobil po desetih letih kripa, ki je na servisu vsak tretji mesec? Odgovor je – seveda – zaradi profita. Izdelani so tako, da čim prej končajo v smeteh, mi pa smo prisiljeni kupiti nove. Programirana zastarelost ni nobena skrivnost, je politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije, mi pa ji pogosto celo z veseljem nasedamo.
Leta 1932, v obdobju velike depresije, je uspešni ameriški borznik in trgovec z nepremičninami Bernard London objavil pamflet z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti (planned obsolesence). V njem vladi polaga na srce izhod iz krize in množične nezaposlenosti. Takole piše: »Klasična ekonomska teorija predpostavlja, da je narava škrta in da se človeštvo neprestano bori s pomanjkanjem. A sodobna tehnologija in uporaba znanosti v poslovanju sta tako močno povečali produktivnost naših tovarn in polj, da je osnovni ekonomski problem postal organiziranje kupcev, ne pa motivacija proizvajalcev. Ironija je v tem, da milijoni nimajo za preživetje, medtem ko so na tržišču ogromni presežki dobrin. Skladišča so polna, tovarne in polja nedotaknjeni in zmožni proizvajati v neomejenih količinah, a paralizirani zaradi premajhnega povpraševanja. Dandanes je gospodarstvo slabo organizirano in vse preveč odvisno od nepredvidljivih kapric in muh potrošnika. Zaradi krize spremenjene nakupovalne navade so uničile vrednost zemljišč in delovna mesta. Ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot ponavadi. V obdobju gospodarskega razcveta niso čakali, da bi njihova hiša ali avto postala neuporabna. Zamenjali so ju veliko prej, preprosto zato, ker nista bila več moderna in tehnično napredna – ker sta bila zastarela. Zdaj ljudje ne ubogajo več zakona zastarelosti. Svoje stare avtomobile, gume, tranzistorje in obleko uporabljajo veliko dlje, kot je bilo pričakovati iz prejšnjih izkušenj. Vprašanje za Ameriko je torej – ali hoče svojo prihodnost ogroziti z nadaljevanjem takšnega nenačrtovanega, naključnega in neodgovornega ravnanja lastnikov čolnov, čevljev in drugega?«
Pisanje, ki bi ga – seveda zavito v celofan – lahko brali v današnjem časopisju. Rešitev, ki jo predlaga Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov Rooseveltovi vladi, ki so za današnji čas nekoliko naivni. Predlaga namreč, naj vlada določi rok trajanja za vsak izdelek, od čevljev do industrijskih strojev. Po preteku tega časa bodo uradno »mrtvi«. To »umiranje« naj vlada strogo nadzoruje, in če je treba, izdelke s pretečenim rokom uniči. Tako »bi novi izdelki neprestano drli s tekočih trakov, kolesje industrije bi teklo kot namazano, delovna mesta pa bi bila zagotovljena«. Bernard še predlaga, naj vlada raje obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo, kot tiste, ki podpirajo napredek in z njim pač služijo. Pa še eno prednost vidi v točno določenem roku zastarelosti. Z njim bi država davek od dedovanja lahko pobrala že, ko »umre« hiša, in ne šele takrat, ko umre njen lastnik.
Koliko (preveč) pralnih strojev boste kupili v življenju? Osemdeset let po pisanju Bernarda Londona, aprila letos, je Evropski potrošniški center (CEC) objavil poročilo, v katerem prikazuje, kako so izdelki na trgu namerno narejeni tako, da se hitro kvarijo. Poročilo je naslovljeno »Programirana zastarelost – proizvod družbe potrošnje« in pod drobnogled vzame nekaj znanih primerov programirane zastarelosti. »Današnje dobrine se zdijo manj trajne kot nekoč, življenjska doba istega aparata je bila še pred nekaj leti 12, danes pa je le še šest let. Redkokateri potrošnik se s programirano zastarelostjo še ni srečal, čeprav morda ni poznal imena in se ni zavedal razlogov zanjo in posledic, ki jih prinaša,« pravijo v uvodu.
