Vincenc Brenholc, lastnik gostišča na Jeruzalemu, pripoveduje, kako je pred leti človek, ki se spozna na energije in jih čuti, poslal v jeruzalemsko cerkvico Žalostne matere božje študentko, ki je imela težave s sprejemanjem učne snovi, češ da jo bodo te energije odprle. »Srečal sem jo na poti v cerkev, ki pa je bila zaprta. Imel sem ključ, saj sem tja velikokrat vodil skupine obiskovalcev, zato sem ji cerkvico odprl. Potem sem jo še večkrat videl, kako sedi v cerkvici, tiha in zamaknjena. Po nekaj letih sem jo spet srečal v cerkvici. Bila je vesela, občutek sem imel, da je v cerkev vstopila kot metuljček. Pozdravila sva se in nasmejana mi je povedala, da se je prišla zahvalit, rekoč, da je danes uspešno opravila zagovor doktorata! Nič me ni presenetilo, jaz namreč zelo dobro vem, kakšne močne, dobrodejne energije so na Jeruzalemu. Nima zaman imena po mestu v Sveti deželi.«

Prlekija, gričevnat svet na severovzhodu Slovenije, je čarobna pokrajina. O nje lepoti je pisal že Franc Ksaver Meško, duhovnik in pisatelj: Dežela, čudovita kakor iz belih sanj, kjer vitki topoli hrepene iz pesmi goric, kakor vriskajoči akordi proti nebu.

Vincenc Brenholc ne more skriti svoje ljubezni do kraja, kjer živi. Jeruzalemske gorice s svojimi teresastimi vinogradi in slikovito cerkvico Žalostne matere božje ponujajo veličastno okolje, kjer z ženo Vesno v svojem gostišču skrbi, da so gostje zadovoljni.

Najstarejši kostanj. Vincenca ni bilo doma, žena Vesna nas je napotila nedaleč stran do njihovega vrta, kjer je delal. Dan je bil vroč, zato sem se razveselila mogočnega kostanja na vzpetini in klopce v njegovi globoki senci. Vincenc, živi leksikon zgodovine kraja, kakor sem hitro ugotovila, mi je povedal, da to ni navaden kostanj. »Po nekih ocenah je to najstarejši kostanj v Sloveniji, star naj bi bil od 450 do 500 let. Pa ni samo zaradi tega poseben. Kot lahko vidite, stoji na vzpetini in je daleč naokoli najvišja točka. Nikoli pa se še ni zgodilo, da bi vanj udarila strela, kar je zelo nenavadno, da ne rečem čudno. Kot bi ga nekaj vsa ta stoletja varovalo. Kostanj oddaja tudi zelo močno energijo.« To je potrdila tudi Andreja Kočevar, ki odlično zaznava energije in jih tudi »vidi« (članek o njej smo objavili v eni preteklih številk). Po njenem ni naključje, da se je kraj rodil z istim imenom kot sveto mesto Jeruzalem. Preplet energij na vseh ravneh ga enači z Davidovim mestom. Sama se že dve leti vrača v Jeruzalem, saj pravi, da je to kraj z izjemno močnimi energijami. Razložila nam je, da je Davidova šesterokraka zvezda v osnovni in tridimenzionalni obliki postavljena v pokrajino in v etrsko raven prleškega Jeruzalema.  Šest stičišč in sredina Davidove zvezde so zrcalna slika sedmih glavnih energijskih centrov v telesu, ki so znani tudi pod imenom čakre.

Vse zdravljenje se dogaja na etrski ravni. Vse ezoterično zdravljenje poteka v etrskem ovoju, to pa se postopoma uresniči na fizični ravni. Pri pravem ezoteričnem zdravljenju gre za preobrazbo človeka, ne pa telesa. Če spremenimo človeka, spremenimo energijo – posledica je ravnovesje, ravnotežje, zdravje.

Zgodovina. Zanimalo me je, od kod Vincencu priimek Brenholc, tako nenavaden za naše kraje. »Res je, to ni slovenski priimek. Povezujejo ga tudi z imenom Jeruzalem. Okoli leta 1000 so se začele križarske vojne in trajale okoli 300 let. Ko so se v 13. stoletju križarji vračali domov, jih je v teh krajih zajela zima, zato so se tu utaborili. Postreženi so bili z okusno hrano in odličnim vinom, spoznali pa so tudi naše lepe ženske. Rekli so, da ne gredo nikamor od tod, saj je to zanje sveta dežela! Bili so Nemci, Angleži, Francozi in Belgijci. Med njimi je bil Brenholc, ta je ostal zaradi dobrega vina in ženske. Med utaborjenimi vojaki je eden hudo zbolel. Prosil je Sveto Žalostno mater za zdravje in se ji zaobljubil, da bo prinesel v cerkvico podobo iz Jeruzalema ter kraj poimenoval s svetim imenom Jeruzalem, če ozdravi. Mati božja ga je uslišala, vojak pa je svojo obljubo izpolnil. Še danes je v cerkvi Žalostne matere božje podoba iz Jeruzalema. Original je v Izraelu, tukajšnja podoba pa je njena edina kopija,« je zanimivo pripovedoval Brenholc.

Kot smo že večkrat omenili, je Jeruzalem znan po kakovostnem vinu. Tudi o tem kroži po teh krajih simpatična anekdota. Ljudska pripoved pravi, da je v te kraje s svojo vojsko prišel Napoleon. Ko je poskusil ponujeno vino, je rekel »C'est si bon« (dobro je), kar so domačini razumeli kot šipon. Tako se je uveljavilo ime šipon, saj so preprosti kmečki ljudje menili, da veliki cesar »že ve, kaj pije«. Sedaj tukaj gojijo sorte šipona, laškega in renskega rizlinga, chardonnaya, sauvignona, belega pinota in razne druge bele sorte.

Od trgovskega vajenca do lastnika gostišča. Vincenc, šarmanten 55-letnik, je skromen in preprost. Rodil se je samo 500 metrov stran od svojega gostišča, v revni viničarski bajti, ki je bila še krita s slamo. Njegovega očeta, ki se je pisal Bobnarič, so dali posestniku Brenholcu in njegovi ženi, ki nista imela otrok, zato sta ga posvojila. Ko je odrasel, se je poročil in imel pet otrok, med njimi Vincenca, tretjega po vrsti. »Najprej sem želel biti strojevodja, v šolo bi moral v Ljubljano. Ker pa sta se šolala že brat in sestra in bi starša morala opraviti vse delo v vinogradih sama, sta me dala v uk kar v jeruzalemsko trgovino. Ko sem naredil trgovsko šolo, sem hotel naprej, zanimala me je komerciala.« Vincenc je služil domovini skoraj dve leti, in to v Beogradu kot gardist. »Ne vem, ali veste, ampak gardist ni mogel biti vsak. Tam smo bili samo izbranci,« se je malce pohvalil. In ob tem mu je bilo precej nerodno.

Novo državo je pričakal kot vodja trgovine v Jeruzalemu, ki se ji je slabo godilo. Leta 1992 je podjetje šlo v stečaj. »Takrat so nam ponudili lokale v najem, če se za to ne bi odločil, bi dobil v roke knjižico. Vzel sem v najem trgovino in gostišče pri cerkvici. Naš kraj nikoli ni živel od turizma, vedno le od vinogradništva. Prav počasi se je začel razvijati turizem, ker ima naša pokrajina veliko zanimivosti, ponudimo lahko kulturno dediščino, prleško kulinariko.«

Leta 1994 je Vincenc želel odkupiti najete objekte, pa so ga vodilni v podjetju zavrnili: »Vencelj, a ti boš to kupoval?!« Zvenelo je precej ponižujoče, češ, a ti revež misliš to kupiti. Takrat se je v Vincencu oglasila trma in mislil si je, le počakajte, vam bom že pokazal! Leta 1997 je odkupil objekt, kjer je danes njegovo gostišče, v katerem delata z ženo Vesno, ki ga zelo podpira. »Saj veste, za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Tako je tudi pri naju,« je ljubeče povedal Vincenc in namenil nežen pogled svoji ženi.

Nazaj k naravi. Vincenc tako kot večina Prlekov rad govori. Zanje velja, da so izjemno prijazni in klepetavi; če nimajo nikogar, s komer bi se pogovarjali, to počno sami s seboj. Vsaj tako pravi ljudski glas. Ko sva začela govoriti o jeruzalemskih energijah, pa  je kar malce zamrznil. »Joj, o tem težko govorim, ljudje se bodo nočevali iz mene,« mu je bilo neprijetno ob vprašanju, kako je z energijami v Jeruzalemu. Ko sem mu povedala, da stvar ni nič čudna in da ljudje danes energije vse bolj upoštevajo ter govorijo o njih, se je zasmejal in si kar malce oddahnil. »Hvala bogu, da se je človek osvestil in se vrača k naravi. Večina se danes oklepa samo kemije, pomagamo pa si lahko predvsem sami. Prepričan sem, da bi že davno klonil, če ne bi živel v Jeruzalemu. To je res sveto mesto, ki ima nekaj, česar ne najdeš povsod,« je prepričan v zdravilnost jeruzalemskih energij. »Ko sem imel še prejšnje gostišče pri cerkvici, sem vse skupine obiskovalcev vodil v cerkvico. Ko sem tam stal in razlagal, sem čutil močno energijo, objela me je toplota, imel sem občutek, kot da se po meni sprehajajo mravlje, v konicah prstov pa sem zaznaval močno ščemenje. Ljudje, ki se spoznajo na energije, so rekli, da sem kot maček, ki vedno najde pravo mesto. Marsikdo mi je tudi rekel, da v cerkvi prav žarim, ljudje so me poslušali odprtih ust …« Vincenc si želi, da bi na Jeruzalem prišli ljudje, ki jih zanimajo zdravilne energije, predvsem tisti, ki znajo delati z njimi. S tem bi naredili veliko dobrega za ljudi, razvil pa bi se lahko posebne vrste turizem.

Energijski gozd. Andreja Kočevar je nad jeruzalemskimi močnimi energijami navdušena. V bližini mogočnega kostanja, ki smo ga že omenili, stoji bukov gozd. »Bukov gozd je popolno sprejetje in podpora človeku v njegovi pokončnosti ter trdnosti. Tu so drevesa dobesedno terapevti za ljudi. V tem gozdu je tako visoka energija, da se lahko povežeš z dušo. In ko to storiš, se začne proces zdravljenja. V povezavi z drevesi nam je tukaj dano reševanje življenjskih situacij, notranjih konfliktov in bolezni. Tu vstopamo v procese samozdravljenja in prebujanja zavesti.« Zaradi intenzivnosti Andreja priporoča delo z največ tremi drevesi pri enem vstopu v gozd.  

Klimatsko zdravilišče. Pokrajina prleškega Jeruzalema je ena izmed pomembnejših energijskih točk v Sloveniji. Andreja upa, da bodo strokovnjaki počasi začeli izkoriščati naravne danosti Jeruzalema. »Na pamet mi je prišlo, da v Sloveniji nimamo kraja, kjer bi zdravili depresijo. Jeruzalem je idealen kraj za to. Nimamo tudi prostora, kjer bi zdravili ljudi po, na primer, bolečih ločitvah. Jeruzalem bi lahko postal kraj, kamor bi ljudje prihajali po duševni mir,« je razmišljala Kočevarjeva. Smešno se ji zdi, da se Slovenci odpravljajo po svetu iskat svete energije, doma pa jih imajo pred nosom.

Med prebivalci Jeruzalema je tudi Ivo Mulec, profesor, docent in predavatelj na fakulteti za šport in turizem v Novem Sadu ter lastnik uspešne slovenske potovalne agencije. Za njim je trideset let dela v turizmu, večkrat je prepotoval ves svet. »V Jeruzalem se nisem preselil naključno. To je prostor, kjer človek sliši tišino. To je kraj za prave počitnice, prostor, kjer ponoči lahko opazuješ zvezde. Tu so doma dobri ljudje, tu je podeželje še čisto neokrnjeno. Vse v zvezi z energijami bo verjetno držalo, kar naprej namreč poslušam ljudi, ki prvič pridejo sem, kako dobro spijo. Vsi po vrsti! Jeruzalem se mi zdi idealen kraj za klimatsko zdravilišče, poskrbeti pa je treba za to, da bi bil razpoznaven po svoji močni energiji. Za to blagovno znamko si je treba začeti prizadevati. Upam, da bomo znali stopiti skupaj in potegniti voz v to smer,« je razmišljal velik poznavalec turizma dr. Mulec.

Ves dan sem se potepala po Jeruzalemu, sedela pod mogočnim kostanjem in se pogovarjala s prijaznimi Prleki. Po prihodu domov, v tišini, sem začutila močno, nenavadno ščemenje in gomazenje v nogah. Prvi hip sem mislila, da je potres, pa sem misel takoj odpodila, saj nisem čutila tresenja tal. Ti močni in nenavadni občutki so po moji oceni trajali minuto ali dve, nisem pa prepričana. Ko sta gomazenje in ščemenje v nogah ponehala, sem prestrašena poklicala Andrejo in jo vprašala, ali je kaj »čarala« na daljavo. Začela se je glasno smejati, med smehom pa je rekla: »Pa saj ti že ves dan govorim, da so v Jeruzalemu nore energije!«