Je drobne in skoraj krhke postave, njena športna disciplina pa zahtevna in naporna, saj so proge speljane po terenu, polnem klancev, ozkih poti, skal, ovir in strmih spustov. A mlada športnica jih premaguje z neverjetno energijo, tehniko in eksplozivnostjo.
V nekaj letih je Tanja Žakelj od ljubiteljske kolesarke prikolesarila v sam svetovni vrh in premaknila mejnike v gorskem kolesarstvu visoko navzgor. Uspešna je tudi sicer. Bila je zlata maturantka, pri 24 letih je tik pred diplomo iz kemijskega inženirstva, ob tem pa počne še vrsto drugih stvari. Navezana je na družino in dom v Ledinah nad Spodnjo Idrijo. V okolici pozna vsako potko, vzpetino in breg, saj jih je že neštetokrat prevozila. Boljših krajev za svoj šport si ne bi mogla želeti. Pravilo je samo eno: čim manj asfalta.
Za Tanjo Žakelj je bilo letošnje leto polno uspešnih nastopov. Junija je postala evropska prvakinja, ima pa tudi belo majico vodilne po treh dosedanjih tekmah svetovnega pokala. Nekaj ur za našim pogovorom je odpotovala na četrto tekmo v Andoro, sledita še dve, v Kanadi in septembra na Norveškem. 31. avgusta bo še en dan D, kot pravi. Nastopila bo na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Takrat bomo zanjo držali pesti in ji želeli, da stopi na sam Olimp ženskega gorskega kolesarstva.
Ali med sezono sploh preživite kak dan brez vožnje s kolesom?
Ob koncih tedna imamo tekme in to ni mogoče. Ponavadi je to ponedeljek, ko si največkrat vzamem čas za obnovitev moči, pa še takrat za kakšno urico sedem na kolo, a to je bolj za sproščanje in da si pretegnem noge. V sezoni treniram kakih dvajset ur na teden.
In kakšen je vaš običajni urnik v obdobju tekem in treningov?
Vstajam bolj zgodaj, okrog sedme ure, okrog desetih začnem trening, ki traja do kosila. Če sem doma in če niso pred mano tekme, si vzamem približno dve uri za intenzivni trening ter popoldne še kakšno uro za regeneracijo. Najdaljša tura brez večje pavze, brez velike intenzivnosti, lahko traja do štiri ure. Pred kratkim je bil v mojih krajih na obisku trener, ki je tudi sam gorski kolesar. Naredila sva lep krog po razgibani trasi in iz ene doline v drugo nabrala dva tisoč metrov višinske razlike. V štirih urah sva naredila 42 kilometrov.
Ledine in okolica so za to videti zelo primerne.
Tu okrog res poznam že vse poti in klance. Najraje treniram doma, saj za vsak tip treninga poznam pravi teren. Tudi naspim se najbolje v domači postelji, čeprav premalokrat, saj sem veliko na poti.
Kako ste doživeli zadnje olimpijske igre v Londonu?
Kot športnica nisem nikoli sanjala o nastopu na olimpijskih igrah, a se je to vseeno zgodilo. Zato pa o naslednjih sanjam zdaj, ko sem jih že enkrat doživela. Nastop v Londonu je bil res nekaj posebnega. Že občutek, da nastopaš med najboljšimi športniki na svetu, je poseben, pa tudi to, da sem bila del slovenske reprezentance in da sem doživela utrip olimpijske vasi. O rezultatu nisem preveč razmišljala. Rekla sem si, da bo dosežek izjemen, če pridem med prvih deset, čeprav si ga nisem upala napovedati. Izkazalo se je, da sem dobro razporedila moči in tehnično izredno odpeljala progo, na koncu pa bila deseta. Ta rezultat sem res potrebovala za motivacijo za naprej.
