Ajdo so od nekdaj gojili povsod po Sloveniji, ne le »po Koroškem, po Kranjskem«. Zacvetela je po tem, ko je gospoda napolnila svoje kašče z »boljšimi«, svetlimi žiti, revežem pa prepustila strnišča, da so si posejali ajdo za svoj črni kruh. Ajda je pred desetletji začela izginjati (smo jo namenoma odrinili, ker je simbolizirala revščino?), sedaj pa se vrača kot Pepelka – nekoč zaničevana, danes jo imenujemo princesa med žiti.
Vendar pa ajda sploh ni žito, saj botanično ne spada med trave kot večina žit, temveč med zeli; njena sorodnica je na primer tudi rabarbara. Ajda je enoletna rastlina, ki zraste od 15 do 90 centimetrov visoko. Rastlina je skromna in lahko bi rekli tudi zelo čista, saj nima rada gnojenih tal ali kakšnih drugih posegov, tudi zato je bio oziroma varno živilo. Je »samozadostna«, saj ji zadošča, kar od mineralnih snovi sama črpa iz zemlje. Sejemo jo sredi maja ali sredi julija, žetev pa je v septembru in oktobru. Zaradi izjemno hitre rasti rastline in razvoja listov zasenči tla ter s tem onemogoči razraščanje plevela. V preteklosti so bogataši bajtarjem brezplačno odstopali strnišča za pridelovanje ajde; ti so si tako pridelali hrano, lastniki njiv pa so imeli korist, ker so bile te prav zaradi ajde brez plevela, ki bi se na njih razrasel po žetvi.
Raste tudi 3000 metrov nad morjem. Ajda uspeva povsod po svetu; v vsakem času je nekje na Zemlji kraj, kjer ajda cveti, pravi dr. Ivan Kreft, profesor genetike na biotehnični fakulteti in redni član SAZU. Velja za enega najvidnejših strokovnjakov za ajdo na svetu. Študiral je na Švedskem, ker je bila ta smer študija takrat tam daleč najbolj razvita. Na njegovo pobudo je zaživel mednarodni simpozij o ajdi – prvi je bil leta 1980 v Sloveniji, letos avgusta pa smo ponovno gostili znanstvenike in strokovnjake za ajdo z vsega sveta že na dvanajstem. »Na simpoziju v Mijazakiju na Japonskem nam je o ajdi in ajdovih jedeh govoril tudi eden od budističnih menihov,« pravi dr. Kreft. Na Japonskem in tudi v Indiji imajo budistični menihi obdobje (v Indiji traja devet dni, v Kjotu na Japonskem pa ves mesec), ko uživajo le ajdove jedi, saj se vsem žitom v tem »postu« odpovedo. V azijskih državah ima ajda od nekdaj posebno mesto, še zlasti v manjših državah, kot sta Butan, Nepal itd. Ostaja enako aktualna, kot je bila pred stoletji, saj kljubuje tudi ostrim vremenskim razmeram. Niso redki, ki pravijo, da je v Nepalu ajda najlepša – je nizke rasti in rdeča, raste pa celo 3000 metrov nad morjem. V ostrih razmerah je ta na pol divja ajda razvila močne obrambne mehanizme; uspešno se brani tudi pred nevarnimi ultravijoličnimi žarki. Ajda sama sintetizira močne antioksidante, ki jih vsebuje vsa rastlina vključno s semeni. Zato je tatarska ajda še toliko bolj cenjena. Tudi naša ajda je bogata z antioksidanti (rutin, tanin), toda teh je v semenih nekaj manj. »Skozi leta so kmetje žlahtnili rastlino tako, da so pridobivali manj grenko ajdo, s tem pa so – ne da bi se zavedali – izločili tudi nekaj antioksidantov,« pojasni dr. Kreft.
Večna nevesta, poganka, pa tudi cojzla … Obsežna polja oziroma kar cela območja ajde so na vseh kontinentih, še zlasti pa v Aziji, od koder ajda izhaja. Dr. Kreft pa pravi, da je tudi po Evropi, natančneje na Češkem, videl celo 35 hektarjev veliko ajdovo polje, kar je za naše razmere nepredstavljivo. Pri nas imamo veliko majhnih ajdovih polj (še največja so v okolici Mengša) in prav zato, ker so raztresena po vsej deželi, Slovenijo imenujejo evropski ajdov vrt. Ajdovi vrtovi dajejo naši deželi značilno podobo, ajda pa se je skozi stoletja zapisala v dušo slovenskega naroda.
