Breginjski kot se razprostira na skrajnem zahodu Slovenije. Leži med razpotegnjenim Stolom (kobariškim) na severu in plečato Mijo na jugu. Proti vzhodu se spusti v široko Staroselsko podolje, na zahodu pa ga omejuje državna meja z Italijo. Meja teče po Nadiži in njenem vzhodnem povirnem kraku Črnem potoku. Proti jugu usmerjene doline so odprte proti topli furlanski nižini in vlažnim morskim vetrovom. A Sredozemlje tukaj hitro prehaja v predalpski svet, dlje proti severu pa se sklene v že alpskem svetu Stola in Musca. Visoko v njunem apnenčastem pogorju se rodita reki Nadiža in Ter, kraljici nebeških dolin. Terske in nadiške doline so jedro Beneške Slovenije. Reka Nadiža je poleti prijetno topla, kar je njena prva odlika, po prepričanju številnih obiskovalcev pa je tudi zelo zdravilna.
Pozabljeni od vseh. Kraj Breginj, ki je leta 1910 štel 3410 prebivalcev, danes pa jih ima le še okrog 850, je leta 1976 preživel dva potresna udara iz Furlanske nižine. To je popolnoma spremenilo urbanizem kraja. Ohranile so se samo štiri domačije, povezane v Ščirnov ograd, kjer so zdaj muzej, gostinski objekt in poleti včasih kulturne prireditve (Kotarski dnevi). V kraju sta še dva zasebna muzeja, od katerih je vsaj tisti družine Mazora popotniška obveza. Poleg tega so sprehoda vredni prezrti kamniti pragovi iz belega klesanega kamna na hudourniku Bela, ki so jih dali postaviti Italijani v okviru javnih del v kriznih časih pred drugo svetovno vojno. Da pa ljudje v tistih krajih niso kar tako in da jih veže na kraj še nekaj več, je verjetno vzrok nekaj drugega. Morda zdravilne točke v okolici.
Zdravilna voda in neobičajna glina. Če začnemo z zdravilno-energijskimi točkami iz bližnje okolice Breginjskega kota, ne moremo mimo potoka Klatnica. Po vodo v ta zdravilni izvir so že nekoč kosci pošiljali otroke. Do njega je iz Breginja kako uro in pol hoda. O vodi pravijo, da naj bi ženskam prinašala lepoto, moj prijatelj, vodja Postaje GRS Tolmin, pa trdi, da je to nedvomno res, a le če je dnevno popijemo pol litra, in to vedno svežo, iz izvira. Podobno zdravilno, tako za ženske kot moške, samo da nekoč niso vedeli za njegovo posebno moč, je blato pri mostu in nekdanjem mejnem prehodu Most na Nadiži, po domače (furlansko) se tistemu koncu reče Pelasic. Blato, v resnici je to glina, pozna marsikdo, le malo pa jih ve, da je znani dermatolog, specialist za luskavico, Dani Vujasinovič že pred leti izjavil, da gre za nedvomno odlično zdravilo. To je odkril po naključju, ko je skrbel za deklico, ki se je mazala s tem blatom in čudežno ozdravela. Takrat je postal pozoren. Menda je glina tako dobra, zdravilna in živa, da je njegov kolega, znan izraelski dermatolog, ki ga je naš specialist odpeljal tja na preizkus, izjavil, da če bi bil še enkrat mlad, bi tam postavil sanatorij in obogatel.
Glina spada med najstarejša vsestranska naravna zdravila. Deluje kot goba, nase veže strupe in jih izloči iz telesa, preprečuje razvoj škodljivih snovi in bakterij ter različne bolezni. Že stari Egipčani so jo uporabljali za zdravljenje, kot protistrup, proti koleri, tuberkulozi in kot razkužilo za čiščenje svežih ran in razjed, pa tudi pri balzamiranju. Sam sem že po prvem mazanju opazil na lastni koži očitne rezultate, zato ne dvomim več o besedah obeh zdravnikov. Odvzela mi je vsaj pet let. Glino najdete približno 50 metrov v smeri proti izviru nad omenjenim mostom, na levem bregu reke, ki je v poletnem času sicer bolj potok. Tam je tudi bazenček, v katerem si glino speremo, da okrepimo zdravilnost postopka. Hladna, sveža voda namreč še dodatno izboljša prekrvitev in okrepi imunski sistem. Poznam ljudi, ki si privoščijo tedenski dopust z vsakodnevnim mazanjem, še vedno pa ne vem, zakaj si nisem gline odnesel domov. Tako sem bil navdušen nad svojim videzom v ogledalu, da sem pozabil, da tako mladosten ne bom ostal kar za vekomaj.