Slovenija je na srečo dežela z veliko podeželja. Ker nam je narava na dosegu roke, pri nas otroci še vedno vedo, da krave niso vijoličaste, da svizci ne zavijajo čokolade in da medvedi ne pijejo kokakole. Kljub temu pa zelo malo otrok ve, od kod priteče mleko, kam kokoši odlagajo jajca ali kako iz jabolk nastane sok. »Če jim ponudimo možnost, da to raziščejo, se nam ni treba bati, da bi jih v svoj svet potegnile televizija in druge elektronske novotarije,« pravi Barbara Šimenc, ki ima za otroke od enega do petih let varstvo na kmetiji.
Letos so v pritličju družinske hiše Šimenčevih v Dolu pri Ljubljani uredili prostore izključno za otroke. Tako kot v pravem vrtcu ima vsak otrok svoj prostor v slačilnici, v toaletnih prostorih ga čakata mini stranišče in umivalnik, v dnevnem prostoru pa igralnica, ki čisto nič ne zaostaja za tistimi v javnih vrtcih. To, kar na prvi pogled najbolj ločuje javni vrtec od varstva na kmetiji, je precej manj otrok in prijazno okolje. »Pri nas se otroci zabavajo tako, da hranijo živali, so veliko na svežem zraku, 'delajo' na svojem vrtičku in spoznavajo kmečka opravila. Ker imamo zaposleno tudi šolano vzgojiteljico, čeprav standardi za odprtje varstva na domu tega ne zahtevajo, sledimo kurikulumu vrtca.«
Otrokom so približali zdrav slog življenja. Pred tremi leti, ko se je Barbari končeval porodniški dopust, je začela razmišljati, da bi svojemu Aljažu omogočila drugačno varstvo, kot ga ponujajo klasični vrtci. »Kadar so k nam na obisk prišli Aljaževi prijateljčki, sem videla, kako navdušeni so nad živalmi in kaj jim pomeni stik z njimi, kako zelo uživajo, ko hranijo krave in konje, stikajo za kokošjimi jajci, in kako se jim od začudenja odprejo oči, ko v prešo vržejo jabolka in iz nje priteče čisto pravi jabolčni sok.«
Ekonomistka, ki se je pred leti primožila na kmetijo in je ravno začela voditi zelo uspešno podjetje svojih staršev, se je odločila, da prisluhne srcu in začne novo pot. »Na začetku nisem imela v mislih varstva. Bolj sem se nagibala k sodelovanju z vrtci. Moja ideja je bila, da bi vrtčevski otroci k nam prihajali na delavnice. Z njimi bi dobili drugačen pogled na življenje, približali bi jim sobivanje ljudi in živali ter jih navdušili za uživanje zdrave domače hrane. Ideja je prerasla v večji projekt in zasnovo za celodnevno varstvo.«
Barbara in vzgojiteljica Sonja pravita, da otrokom pri njih ni nikoli dolgčas. Ker so ves čas v stiku z živalmi in vseskozi potekajo ustvarjalne ter gibalne dejavnosti, je tudi ločitev od staršev manj boleča. »Prilagajamo se naravi. Kadar dežuje, si obujemo gumijaste škornje in skačemo po lužah, kadar sije sonce, opazujemo, kako na gredici, v katero smo posejali seme, rastejo in se razvijajo nove rastline. Kadar gremo na sprehod, se mimogrede ustavimo na njivi s korenjem in med potjo poberemo še kakšno jabolko. Otroci vedo, da bodo korenje in jabolka nesli konjem, ki se pasejo ob sprehajalni poti. Pri nas je sprehod pravzaprav obisk vseh živali, ki živijo na kmetiji. Če se kdaj zgodi, da pozabimo na kakšno žival, nas otroci takoj opozorijo, koga smo pozabili obiskati. Kadar so v stiku z živalmi, jih učimo, kako se jim morajo pravilno približati, pa tudi, da ne smejo božati živali, ki jih ne poznajo.«
