Ko je orodjar Giancarlo Zigante iz istrske Plovanije pred 14 leti v stoletnem motovunskem gozdu našel dragocenega tartufa, težkega 1310 gramov, se ni zavedal, da ga bo ta gromozanski gastronomski dragulj usmeril v poslovne odločitve, ki ga bodo povzdignile na piedestal kralja tartufov. Zadržan gospod, ki je skoraj vedno oblečen v strogo črno obleko, se razneži, ko začne pripovedovati o tartufih – ko da ni minilo že 42 let, odkar tartufari, in četrt stoletja, odkar vodi podjetje za predelavo in izvoz izdelkov iz tartufov. Pogovarjali smo se na Sejmu Zigante tartufov v vasici Livade, ki je že sedmo leto potekal v duhu jesenskega čaščenja te kot zlato drage podzemeljske gobe.
Dragulj, ki je padel z neba. Tartufi so Giancarlu v krvi. Sčasoma je to ljubezen prenesel tudi na svoje otroke, sinova Adriana in Marina ter hčerko Antonello. Vsi trije že na veliko v svoje roke prevzemajo vajeti podjetja, ki je začelo leta 1990 istrske podzemeljske dragulje prodajati sveže, da bi jih tako iztrgalo iz rok tihotapcev. Čeprav je bil preprost orodjar, ki je v svoji delavnici v Kostanjici, na hribu med Motovunom in Grožnjanom, marljivo izdeloval kalupe za proizvodnjo zdravil za farmacevtske tovarne, kot so Pliva, Krka in Lek, je Giancarlo ves čas sanjal, da bo izdelal stroj, s katerim bo zaslovel po vsem svetu. Tudi kadar je odhajal v gozd in ljubiteljsko tartufaril. Zanj je bila to sprostitev po delu, vendar pa so ljudje, še preden mu je tisti velikanski blatni biser padel z neba, govorili, da je pravi čudež, kako se Ziganteju tartufi dobesedno lepijo na roke. Nekoč je v enem dnevu nabral kar šest kilogramov tartufov. Prvega decembra 1999 je njegova nemška ptičarka Diana v gozdu v bližini Buj začela silovito mahati z repom, vohati in vztrajno kopati. Giancarlo je pred tem neštetokrat šel tam mimo. Tisti dan pa ni mogel verjeti svojim očem, ko je iz zemlje kopal gromozanskega tartufa, ta se je pozneje uvrstil v Guinnessovo knjigo rekordov, za vedno zaznamoval njegovo življenje in ga usmeril na izjemno uspešno poslovno pot. Diana je za nagrado dobila ves kruh, ki ga je Giancarlo vzel s seboj na dolgo potikanje po gozdu, sam pa je gromozanski beli tartuf pojedel v družbi 120 prijateljev. Ni imel srca, da bi ga prodal. Za primerjavo, koliko bi bil vreden, naj povemo, da so na dobrodelni dražbi v Italiji beli tartuf, težak 1200 gramov, prodali za 95.000 evrov. Cena prvovrstnih tartufov na našem trgu je najmanj 2500 evrov za kilogram. Na dražbah pa seveda dosegajo še veliko višje cene.
Ni krize za tartufe. Nedolgo po tej pojedini je Giancarlo opustil orodjarstvo, ustanovil svoje podjetje, organiziral dobavitelje, vzpostavil ocenjevanje, zagnal trgovino, uredil trgovsko mrežo, odprl restavracijo in organiziral festival tartufov. V istrskem tartufarstvu je vzpostavil pravila in red ter tako zaščitil te dragocene gomolje. Na koncu je z evropskimi sredstvi in posojilom posodobil obrat za predelavo in zaposlil dodatne delavce. Čeprav je bil v mestecu Livade, kjer kraljuje razkošna restavracija Zigante in kjer redno poteka sejem tartufov Zigante, Giancarlo zagotovo najbolj iskan, si je vzel čas za pogovor. Razkril nam je, da ga poleg tartufov v življenju najbolj razveseljujejo vnuk, nasad oljk in vinograd. Še pomisli ne na to, da bi se upokojil, saj ima pred seboj še vrsto izzivov. Lani je dobil priznanje za najboljše biološko pridelano oljčno olje na svetu, ekstra deviški flos olei. Kadar si Giancarlo nekaj zada, ne odneha. Ker zdaj v škornjih najpogosteje obiskuje svoje vinograde, nas zagotovo čaka še kakšno presenečenje. Ne glede na vse konjičke pa ostajajo zanj največja strast tartufi. Tudi sam jih zelo rad je, najraje z domačimi testeninami ali v frtaji, obožuje pa sladoled s tartufi, ki ga pripravljajo v njegovi restavraciji in ki velja za njihovo najbolj priljubljeno sladico. V razkošni restavraciji Zigante namreč strežejo izključno jedi s tartufi. Vanjo zahajajo tako največji gurmani kot običajni smrtniki, res pa je, da se tukaj je na visoki nogi. A njegova največja želja je bila, da prefinjeni vonj tartufov oplemeniti tudi kakšno jed iz kuhinje običajnih smrtnikov. V ta namen prihaja iz njihovega obrata vsak dan do 10.000 steklenic, v katerih predelajo od šest do osem ton črnih in belih tartufov. Podjetje Zigante tartufi – v katerem je zaposlenih 80 ljudi, tartufe pa odkupujejo od večine tukajšnjih nabiralcev – ima predstavništva v vseh evropskih državah, v Avstraliji, na Japonskem in v ZDA. Menda je svetovno povpraševanje po tartufih večkrat večje od ponudbe, tako da Giancarlu Ziganteju ne grozi kriza. Sicer pa tudi sam trdi, da se počuti kot dvajsetletnik in da še pomisli ne na to, da bi ustavil konje. Je morda skrivnost njegove vitalnosti v tem, da že od svojega desetega leta redno uživa tartufe? Giancarlo se je ob tem zgolj nasmehnil, dodal pa, da je Aleksander Dumas v imenu tartufa zapisal: »Užijte me in častili boste boga.«
