Profesorica sociologije na mariborski filozofski fakulteti prihaja iz vrst Odbora za pravično in solidarno družbo, širši javnosti pa je nepoznana. Ker pričakujemo, da jo bomo vsaj do prihodnjih volitev v medijih pogosto srečevali, smo se povabili na obisk v Celje, kjer živita z možem.
To se je že začelo spreminjati. Opozorili so me na zapis v enem od politično opredeljenih spletnih medijev, ki o meni in drugih dveh predsednikih nima povedati nič dobrega. Vedela sem, da bodo z vstopom v politiko prišle tudi diskreditacije, nisem pa pričakovala, da takoj.
Nedvomno jih boste deležni še veliko, saj se zdi, da je v obstoječi politični (ne)kulturi komuniciranja blatenje eden glavnih in včasih tudi edini prijem, ki se ga stranke in posamezniki poslužujejo. Boste to prenesli? Imate dovolj trdo kožo?
Človek nikoli ne more vnaprej domisliti vseh situacij, ki jih prinašajo njegove odločitve, niti ne svojih reakcij. V življenju sem že velikokrat ugotovila, da vsak nov korak prinese negotovosti, ki jih ne moreš nadzorovati. Predsedovanje novi stranki je zagotovo še posebej velika negotovost z daljnosežnimi posledicami. Če bi si hotela zagotoviti, da se mi ne bo zgodilo nič hujšega, da me nihče ne bo napadal in se obregoval obme, bi morala takoj reči ne. Je pa vprašanje, do katere mere človek lahko to prenaša. Ali bom jaz lahko, bom morala tudi sama še odkriti. Je že tako, da svojim bližnjim in kolegom ni treba dokazovati, kakšen človek si, javnost pa te vidi takega, kot te narišejo mediji.
Rekli ste »bi morala reči ne«. Predsedniško mesto so vam torej ponudili v Odboru za pravično in solidarno družbo, katerega članica ste. Kako se je zgodba razvijala?
Čisto spontano, kot človek in državljanka, sem se pridružila protestom. Najprej z negotovostjo, kam bo to peljalo. S časom je postalo očitno, da protesti imajo artikulirano vsebino, cilje, h katerim so usmerjeni, in da dobivajo zametke strukture, ki bi lahko uresničila svojo vizijo. To me je prepričalo, da se jih tudi sama udeležim. Tam sem srečala prijatelje, znance, ljudi iz javnega življenja, ki jih cenim. Srečala sem študijske kolege in celo svoje univerzitetne profesorje. Veliko smo se pogovarjali o tem, kaj in kako bi bilo treba storiti in h katerim usmeriti svoje aktivnosti. Za Odbor sem izvedela naključno, od prijatelja, in v enem od intervjujev s profesorjem Pirjevcem. Zelo ga cenim in spoštujem in v mojih očeh je kredibilen kot javna osebnost in kot strokovnjak. Začela sem slediti objavam Odbora in ugotovila, da se v njegovih vrednotah najdem. Zato sem se vanj vključila, hodila na sestanke, sodelovala pri oblikovanju programskih izhodišč in etičnega kodeksa. Očitno se je kolegom zdelo, da bi bila primerna kandidatka za predsednico, zato so me nagovorili h kandidaturi. Ko so me vprašali, ali bi bila pripravljena na to, nisem bila preveč navdušena. Takšna pozicija prinaša vse polno pasti in od nje si ne obetam prav veliko koristi, pravzaprav pričakujem, da mi bo prinesla več težav kot ne. Vzela sem si dva tedna za razmislek in se posvetovala tudi z domačimi, ali me bodo pri tem tolerirali. Zagotovo mi bo to vzelo veliko časa in nekaj ga bo šlo tudi na račun družine. Mlajša hči je iskreno povedala, da bi mamo raje imela rezervirano za zasebnost. A za zdaj me podpirajo, zato sem se odločila sprejeti izziv.
V Solidarnosti so se združila tri gibanja. Je to edini razlog zakaj tudi trije predsedniki?
Ta zakaj je zadnje dni najpogostejše vprašanje. Pa še to, ali nismo bili sposobni najti enega samega velikega voditelja. A osebno mislim, da veliki vodja še zdaleč ni nujno dobra rešitev. Mi pa smo kot stranka tako heterogeni, da je več predsednikov nekako naravna, organska rešitev. Tudi sicer je naš modus operandi enakovredna debata in iskanje konsenza, ne pa hierarhija in ukazi z vrha. Če bo čas pokazal, da treh predsednikov ne potrebujemo več, bomo to ureditev lahko tudi spremenili.
Kakšen je bil vaš osebni razlog, da ste se pridružili protestom? Zaposleni ste, materialno preskrbljeni, vaši otroci so odrasli …
Glavni razlog je bilo razočaranje nad tem, kakšna je naša država, kako je vodena in kako ljudje v njej živijo. Zelo me boli, da postajamo družba revnih, nezadovoljnih ljudi brez perspektive. Potrebujemo alternativne rešitve in pogum, da se izpostavimo in jih poskušamo izpeljati. V situaciji, v kakršni smo, nobena stranka ne more biti instantni odrešenik, tega se vsi zavedamo. A najmanj, k čemur bi vsaka morala biti obvezana, je, da upraviči zaupanje ljudi, ki so jo volili. Volitve so namreč nekakšna bianco menica, s katero vnaprej prepustimo odgovornost posameznikom ali strankam, ki smo jih volili. Šele čas pokaže, ali smo se odločili prav ali smo se zmotili. Ne bi smelo biti tako. Politiki bi morali biti vredni zaupanja.
V medijih ste bili citirani tudi kot predsednica akademskega zbora mariborske filozofske fakultete, ki je zahteval razrešitev dekana. Torej si upate glasno izraziti svoje mnenje tudi pri kočljivih zadevah. Zahtevo je rektor mariborske univerze zavrnil.
Zgodba še ni povsem končana, sama pa v njej opravljam svojo vlogo predsednice akademskega zbora. Sicer velik problem je ostal lokalne narave, čeprav skriva v sebi bistveno več od tistega, kar so odgovorni pripravljeni prepoznati. Če bi se enaka zgodba dogajala v Ljubljani, bi bila medijsko precej bolj izpostavljena.
Zahtevati razrešitev svojega šefa je zelo delikatna stvar. Kako je trenutno »v službi«?
Težko. Ta izkušnja je ena težjih v mojem življenju. Dekan razume moje delovanje kot osebno sovraštvo in s tem pojasnjuje izglasovano odločitev akademskega zbora. Če ne bi bila prepričana, da imamo prav v svoji zahtevi, bi raje odstopila z mesta predsednice. Naša zahteva je povezana s po naši sodbi neustreznim vodenjem fakultete, s temeljitim razmislekom in pogovori s kolegi in kolegicami. Seveda pa to ustvarja konfliktna razmerja in prinaša tudi posledice. Ne le zame, za vse, ki so se odkrito izpostavili.
