Matjaž Magajna je eden tistih mestnih ljudi, ki se jim začnejo v stiku z naravo, vaškim življenjem in ob poglabljanju v stare metode pridelave in izmenjave hrane porajati ideje, kako oplemenititi naše življenje in se vrniti k zdravemu prehranjevanju. Oživil je majhno pekarno v vasici Podvin v Savinjski dolini, v kateri zdaj po starih receptih pečejo kruh in druge dobrote, vitalizirane z živo vodo in narejene iz ekološko pridelanih polnih žit. Na Matjaževem zelniku so nato zrasle tudi ideje, na katerih temelji zadruga Dobrote Slovenije, Matjaž pa deluje tudi v Eko civilni iniciativi.
Pa ni imel pojma o tem delu, še manj o tem, kako težak je pekov »kruh«. Ker so zaradi tega, da bi otroci odraščali v zdravem okolju, čedalje več časa preživljali na vasi, je začel Matjaž premlevati razne ideje. Spraševal se je, zakaj so kmetje tako zelo individualno usmerjeni in se ne povežejo v skupnost. Sicer so tudi oni takrat že čutili potrebo po sodelovanju, vendar želja še ni dozorela. Ko je začel Matjaž leta 2007 uresničevati projekt povezovanja podeželja in mesta, ni slutil, da je za to izvrstno idejo prezgodaj. Takrat se še nismo zavedeli, da je podeželje s centralizacijo trgovskih centrov ostalo brez trgovin, mestni ljudje pa hrepenijo po domačih in zdravih dobrotah. Matjaž je organiziral vozila, da so dopoldne na podeželje vozila tisto, kar so potrebovali vaščani, popoldne pa je meščanom dovažal zdrave dobrote s podeželja. Na koncu je opazil še opuščeno pekarno. Okoli Matjaža, ki je po poklicu strojnik, se je počasi zbrala širša skupina ljudi in nastala je zadruga Dobrote Slovenije. Zavest o potrebi po takšnem lokalnem povezovanju in samoorganiziranju pa je začela končno dozorevati tudi v glavah drugih Slovencev.
Od srca podarjen hlebec kruha. »Tudi pekarno sem poskušal čim bolj oskrbovati z lokalnega območja. Ker je voda v Savinjski dolini zelo slaba, sem iskal ustrezno rešitev. Povezal sem se z znanstvenikom Vilijem Poznikom, ki je leta 2000 v Ameriki dobil nagrado za ekološki izum leta – inovativno napravo, ki oživi vodo iz vodovoda (o njem ste lahko brali v prejšnji številki Jane, op.a.). Ker sam ne verjamem v stvari, pri katerih ne vidim dokaza, mi je posodil to posebno cev, v kateri je naprava, ki vodo na določen način obrne, informira in jo s tem znova oživi. Pritrdil sem jo vzporedno z običajno cevjo iz vodovoda in svojim pekom, ne da bi jim to povedal, za prvo mesenje kruha spustil živo vodo. Zamesili so testo in ga pustili vzhajati. Za drugo in tretje mesenje sem jim spustil navadno vodo iz vodovoda. Z zanimanjem sem čakal, kaj se bo zgodilo,« pripoveduje Matjaž.
Testo, ki so ga prvo zamesili, je mirovalo. Nič se ni dogajalo. Drugo in tretje zameseno testo je vzhajalo kot običajno. Kaj se dogaja, so se spraševali peki. S polurnim zamikom je začelo končno vzhajati tudi testo, ki so ga zamesili najprej. »Z Vilijem sva potem raziskovala, kaj se je zgodilo. Veliko podatkov smo dobili od znanstvenika iz Japonske, kjer se na svetu sicer največ ukvarjajo z živo vodo. Ko namreč vodo iz izvira ali oživljeno vodo pogledamo skozi mikroskop, se vidijo lepi kristalčki. V vodi iz vodovoda jih ni, videti je le zabrisane amorfne oblike. In izvedeli smo, da se kvasovke veliko bolje znajdejo v neurejenem okolju, v kaosu, in se zato tudi hitreje razvijajo kot v urejenem. V živi vodi se zato razvijajo počasi, naravno, in tako je tudi prav. Hkrati se razvijejo lepe arome, kruh, ki ga spečemo iz takšnega testa, pa je slasten, okusen in tudi dlje zdrži,« razloži Matjaž.
Dobrih šest mesecev je Matjaž potreboval, da so se njegovi peki vrnili k starim receptom in peki kruha. »Ni hudič, da ne bi mogli speči kruha, kakršnega so pekli naši predniki in ki je ves teden ohranil okus ter svežino. In uspelo nam je. Zdaj v naši pekarni pečemo čudovite rustikalne hlebce, žemlje, čabate in druge dobrote. Pečemo jih v stari parni peči z veliko ljubezni in dobre volje. Jutra v Deveti vasi čudovito dišijo, nato pa vse te dobrote čim hitreje dostavimo na 35 prodajnih mest med Celjem in Ljubljano. Na naši spletni strani boste zlahka našli tisto, ki vam je najbližje. Lani smo si pridobili certifikat o ekološki pridelavi oziroma predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil,« se pohvali Matjaž.
Do Devete vasi nas je pravzaprav pripeljal hlebec podarjenega kruha. In tako se je odprla še ena pot, ki povezuje ljudi dobre volje – tudi z vonjem po kruhu, ki nam je tako pri srcu. »Veliko je zanimivih zgodb in ljudi, ki jih k nam pripelje naš kruh,« pravi Matjaž. »Neki gospod je svoj kruh izbral tako, da ga je preizkusil z nihalom. Potem je postal naš najzvestejši kupec. Sicer pa smo tudi mi z nihalom ugotavljali razlike med kruhom, ki ga pečemo danes, in drugim kruhom. Nihalo nam je pokazalo, da ima naš znak Deveta vas ogromno dobre energije. Še en dokaz (predvsem meni, večnemu nejeverniku in perfekcionistu), da smo naredili nekaj dobrega.«
