Šestindvajset let, od vsega začetka torej, sem zraven in vem, kateri trenutki so najbolj razburljivi in ganljivi – ko se kandidatke prvič srečajo. Pri tem so dežniki v rokah kar precejšnja ovira. Dobili smo se na pločniku pred parlamentom, prihajale so iz vseh smeri, ene same, druge s spremljevalci, segale so si v roke, tudi objemi so bili in veliko, veliko prelepih besed, polnih občudovanja in spoštovanja. Vse so s pogledi takoj poiskale drobno stoletnico Juto Krulc, ki nikakor ni za vzor samo zaradi krajinske arhitekture, večina je tudi prvič videla v živo Eugenijo, ki je na njenih raziskovalnih poteh pred kamero nismo vajeni v vrtoglavo visokih petah. Nazadnje sta se vsak na svojem vozičku prismejala Nina in Gal. In vrata parlamenta so se odprla.
V kabinetu predsednika so očitno zelo pozorno prebrali vse o nominirankah, saj so nam takoj povedali, da imajo dostop za invalidske vozičke. Kako pa kaj obe starejši gospe? V redu, hvala, mlajša (86) je po stopnicah tekla, starejša (100) pa tudi ni kazala kakšne posebne potrebe po pomoči. Ampak kakšen stol bi na sprejemu, ki se običajno odvije stoje, vendarle prišel prav.
Angel za žene. Pripravili so jih za vse. Eugenija je hotela sedeti nekje za stebrom, čim manj vidna. Pa smo jo prisilili, da je sedla na čelo, ker pač tja sodi po abecednem redu. Takrat se še ni vedelo, katera bo Slovenka leta, se je pa med nominirankami šepetalo, katera je favoritka od katere. Vsaka je dobila kakšen glas.
Polonca Komar je po kratkem govoru, polnem občudovanja do dvanajstih veličastnih žensk, vse skupaj presenetila z branjem Pavčkove pesmi Angel za žene in nominirankam podarila srčkane angelčke v okroglih škatlah, ki so jih izdelali varovanci varstveno-delovnega centra zveze Sonček iz Maribora. Besedilo pesmi je bilo priloženo, da ga bodo lahko še kdaj preletele. Po skupinskem fotografiranju smo se preselile v poslanske klopi, nekatere pa so si celo prilastile govorniški oder. Oj, kaj vse bi imele povedati poslancem, škoda, da tisti dan ni bilo seje! Zato pa so nominiranke Polonci Komar v sproščenem pogovoru po prireditvi natresle veliko idej, kaj bi bilo treba dati na dnevni red, da bi bilo življenje lepše in lažje. Smo se zmenile, da se še kdaj dobimo.
Čas je hitro mineval, zato smo se morale kar hitro podvizati proti Slovenski filharmoniji, tam je bila letos prireditev. Zakaj ne v Operi, kjer smo gostovali kar veliko let? Ah, v Operi so zdaj že vse mogoče prireditve, bi lahko rekli oholo (res smo bili tam prvi in dolga leta edini), po pravici povedano pa nas je v manjšo dvorano prisililo varčevanje. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da smo šli na slabše, nasprotno, prijetna in akustična koncertna dvorana nam je omogočila zelo lepo predstavo, jedro vsega dogajanja je bil Mladinski simfonični orkester Glasbene šole Celje pod taktirko Marjana Brežnika. Priznam, da je marsikdo mislil, da je to pač skupina na hitro zbranih nadobudnih muzikantov, potem pa smo vsi ostrmeli: fantastični so in so že ničkolikokrat spremljali zelo znane soliste. Pri eni od skladb se jim je pridružila mlada pianistka Nataša Lazić, ki je očitno tudi že vajena aplavzov. Bravo, mladi!
