Od gasilca in hkrati uspešnega triatlonca, sploh takšnega, ki prihaja iz Teksasa, ameriške zvezne države, znane po ogromnih živinorejskih rančih, bi najbrž le redkokdo pričakoval, da bo ljudi poučeval o tem, kako zdravo je jesti izključno rastlinsko hrano. Ampak Rip Esselstyn počne prav to, vse pa se je začelo pred približno desetimi leti pri gasilcih v Austinu, kjer je takrat delal. Fante je prepričal, da so opustili meso, ribe, jajca, mlečne izdelke, celo olje, in prav vsem se je zdravje močno izboljšalo. Po raziskavah, ki jih je o svoji dieti naredil tudi z drugimi prostovoljci in so pokazale enako dobre rezultate, je Rip izdal knjigo Jedilnik Druge gasilske brigade. V Ameriki je v trenutku postala uspešnica, zdaj jo imamo tudi v slovenskem prevodu.
Poslušal je očeta zdravnika. Kljub temu je Rip kot mlad športnik z izjemnimi dosežki v plavanju verjel v koristnost slanine, zrezkov in trojnih burgerjev. Do leta 1986, ko je diplomiral na univerzi v Teksasu, med študijem se je celo uvrstil v olimpijske kvalifikacije v plavanju, in zaradi očetovih revolucionarnih raziskav povsem spremenil način prehrane. V šestih mesecih je postal profesionalni triatlonec in v naslednjih letih zmagoval na mnogih najtežjih triatlonskih preizkušnjah po vsem svetu. Ves čas je jedel izključno rastlinsko hrano in dokazoval, da športniki kljub temu oziroma prav zato, ker jedo le takšno hrano, dosegajo vrhunske rezultate. Tako kot so to dokazovali Edwin Moses, slavni tekač na 400 metrov z ovirami, teniška igralka Martina Navratilova, Dave Scott, šestkratni zmagovalec havajskega Ironmana …
Rip je vedel, da se ne bo mogel večno preživljati kot poklicni športnik, zato se je pridružil gasilcem. Kljub začetnemu posmehovanju kolegov iz drugih brigad jih je prepričal, da so začeli jesti tako kot on, stvar pa se je širila in razrasla v že omenjeno obsežnejšo raziskavo; ta je spodbudila nastanek knjige, takrat 50-letnega Ripa, še pri 43 letih uvrščenega med deset najbolje telesno pripravljenih prebivalcev Austina, pa spremenila v enega najpomembnejših gurujev zdravega prehranjevanja v Ameriki.
Vrnil se je okus, kilogrami so se poslovili. In v čem je pravzaprav skrivnost Ripovega sloga prehranjevanja? Zdravstvene meritve, narejene pri gasilcih in prostovoljcih, ki so sodelovali v Ripovi raziskavi, so pokazale hiter in opazen upad ravni holesterola, topili so se kilogrami, izboljšala se je prebava, težave z mozolji so izginile, ljudje so imeli več energije in bili boljše volje … Mnogi pa so priznali, da so s takšnim prehranjevanjem končno »okusili pravo hrano in ne tistega, s čimer je prelita«.
Knjiga Jedilnik Druge gasilske brigade je nedvomno zanimivo in tudi poučno branje. No, kakšna utemeljitev v njej tudi manjka, kakšna pa je prikazana preveč črno-belo, bo najbrž kdo rekel. Poleg tega jo bomo Slovenci, ki imamo do zelenjave in njenega pomena vendarle bolj ljubeč odnos, brali malce drugače kot Američani. Tudi zato, ker nam je blizu mediteranski slog prehranjevanja in bomo le stežka povsem opustili oljčno olje, pri čemer odločno vztraja Rip. Ne glede na te in podobne pomisleke pa je vredno poskusiti. Dokazov, da je njegov jedilnik bolj zdrav, nam Rip vsekakor ponuja dovolj. Tudi sam pravi – poskusite to štiritedensko dieto, potem pa se odločite, ali se boste vrnili na stari način, novega sprejeli le delno ali pa tej novi izkušnji, zato ker vas bo prepričala, v celoti sledili še naprej. Kaj naj bi torej počeli v teh štirih tednih Ripove diete?
