Tako oče kot mati Filipa Šijanca sta visoko glasbeno izobražena – mama muzikologinja je bila med drugim urednica glasbenega programa na Beograjskem radiu Stereorama, oče pa je skladatelj. Veselje do glasbenega ustvarjanja in igranja je mladi umetnik združil z drugo veliko ljubeznijo, s filmom, in si izpolnil sanje: študira filmsko glasbo na znani londonski šoli za film in televizijo. Njegovo zavzeto delo in nadarjenost že rojevata sadove – konec leta je prejel WDR Filmscore award, glavno nagrado tekmovanja European Talent Award, ki jo podeljuje kongres za glasbo in zvok v filmu iz Kölna. S tem je dobil priložnost posneti deset minut glasbe s slovitim orkestrom WDR (Westdeutscher Rundfunk) – priložnost kariere, na katero mnogi čakajo leta.
Ko je končal osnovno šolo, sta se njegova starša odločila preseliti v Slovenijo. Menila sta, da naša država lahko omogoči Filipu boljše razmere za šolanje in večjo perspektivo na glasbenem področju. Vsak prehod, selitev v drugo državo, je težek, a mladenič je v glasbenih krogih hitro našel somišljenike. »Tisti z dolgimi lasmi smo se prepoznali,« se smeji. Igrali so na zabavah, nekaj malega so tudi posneli. Ker je bil tako ali tako vse življenje obkrožen z glasbo, se je strinjal s starši, da se vpiše na srednjo šolo, ki ni povezana z njo. »Moj oče je elektroakustični skladatelj, računalniško komponiranje elektroakustične moderne glasbe pa je privlačilo tudi mene. Menili smo, da lahko osnove za to dobim na srednji tehnični šoli v Mariboru.« Žal se v sistemu ni našel, izpisal se je in se naslednje leto pripravljal na vpis v srednjo glasbeno šolo, kjer je odkril oddelek za jazzovsko glasbo. »Malo je spominjala na moj rock. Vedno sem želel biti samo kitarist in komponist.« Trenutki ustvarjanja z drugimi glasbeniki so bili zanj neprecenljivi. »Igranje je neke vrste pogovor z glasbeniki brez besed. Deljenje skupnih občutkov ob nastajanju nečesa novega, improvizacija, to me zelo izpolnjuje.«
Jazzovski kitarist. V Gradcu je diplomiral in magistriral kot jazzovski kitarist. »Deset let sem res veliko nastopal – imel sem solo koncerte, igral sem z big bandi, veliko potoval.« Našel si je službo – za polovični delovni čas je poučeval v nižji glasbeni šoli. »Želel sem imeti še vseeno dovolj časa za igranje, če bi imel poln delovni čas, ne bi mogel ustvarjati.« Čeprav so mu vsi govorili, da je lahko srečen, ker ima službo, ni bil srečen. S plačo je komaj pokrival življenjske stroške, zato je po letu in pol začel razmišljati, kako narediti korak naprej v karieri. Z dekletom Gajo, magistro filmske režije, sta skupaj odkrivala filme, jih proučevala, se o njih pogovarjala. Sčasoma ga je začela vse bolj zanimati filmska glasba. Na internetu je našel podatek o angleški filmski šoli (National Film and Television School) z oddelkom za filmsko glasbo, in to ga je tako pritegnilo, da ni imel več miru. Škoda je bilo vložiti toliko truda, časa in denarja v kariero, da bi životaril, si je mislil. »Poklic učitelja je eden najlepših, možnost imaš odpirati mladim vrata v nove svetove, ampak žal je bil premalo plačan za preživetje.« Pri ustvarjanju glasbe za študentski film Pobeg, režiserja Milana Urbajsa, je dobil dodatno potrditev, da se mora usmeriti v filmsko glasbo.
Tvegal je. A londonska šola je zelo draga, zato je bila ideja na začetku skorajda neuresničljiva. Družina ga je podprla, kljub temu pa ji ni želel delati dodatnih stroškov, zato se je odločil del svoje dediščine, ki mu je zagotavljala streho nad glavo, vložiti v šolanje. »To je bila zelo tvegana poteza, če mi načrt ne uspe, nimam več finančne varnosti. A se mi je zdelo vredno tvegati, le tako bom lahko dosegel profesionalno zadoščenje. Če hočeš biti dober, moraš biti zadovoljen s tem, kar delaš!« razlaga.
