»A je tudi veliko takšnih, ki bi jim bilo žal, če ne bi živel.« Resnica, kajti nekdanji gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti gori in sedanji gvardijan šišenske cerkve je duhovnik in človek, ki vrednote – pravico, spravo, enakost, ljubezen – dobesedno živi. Odgovorno in z zavedanjem. Zato ga poznamo kot glasnega in z argumenti podprtega zagovornika nadškofa Urana, poznamo njegov poziv slovenskim škofom, naj zaradi finančnega zloma v mariborski nadškofiji raziščejo osebno krivdo, in poziv, da naj odgovorni v bankah, politiki in gospodarstvu z delom osebnega premoženja olajšajo življenje opeharjenim ljudem. Osebnost primorske 2013 pa je postal tudi zato, ker je daroval sveto mašo za padle borce NOB in vse žrtve vojne.
To nagrado sem razumel tako, da sem se tri leta učil od Primorcev njihove širine duha: pri našem sodelovanju smo bili že tako na isti valovni dolžini, da je bilo to državljanstvo tisto, kar si je del mojega srca želel. Izjemno ponosen sem in si štejem v veliko čast.
Nagrado ste dobili zaradi pogumne geste, maše za padle borce in žrtve vojne – zagotovo je bil njen namen, da ljudi združujete?
Večina ljudi, s katerimi sem se srečal, se mi je zahvaljevala, tudi v joku. Bilo je res ganljivo! Pri vsaki maši, pri vsaki molitvi in pri vsaki sveči, ki jo prižgemo na grobu, gre za pietetno dejanje, za spoštovanje do vseh pokojnih. Moja človeška, kaj šele duhovniška dolžnost je, da to delam. Maša in molitev ne moreta biti politično dejanje, to dejanje je res bilo strogo pietetno. Ravno zato, se mi zdi, tisti, ki sem jim to dejanje ni zdelo prav simpatično, niso mogli najti kakega pravega argumenta; no, če kdo želi najti, pa najde.
Zakaj potemtakem v okoli tri tisoč slovenskih sakralnih objektih tega ni naredilo več duhovnikov?
Mislim, da kar nekaj duhovnikov to dela, veliko jih je, ki bi maševali za vsakogar, tudi za partizane. Nesmiselno je deliti ljudi, zelo neprimerno. Vsi smo ljudje, to je dostojanstvo, ki ga imamo; vsi smo božji otroci – ali pa ni nihče! Nobenega razloga za delitev ni, ljudje smo utrujeni od delitev, vsi si želimo spoštovanja, iskanja tistega, kar nas povezuje, prijateljskih besed in gest. Skrajni čas je, da si odpustimo – kot se dogaja v družini ob hudih časih. Odpuščanje je temeljni del naših odnosov, tako živimo frančiškani. To je tudi dolžnost politike: politiki morajo najprej poskrbeti, da ljudje ne bodo lačni! Če pa se kar naprej pogrevajo stvari za nazaj, potem ti politiki nimajo namena delati v dobrobit ljudi, kar pa je njihovo osnovno poslanstvo. Zato je treba najprej pietetno vse pokopati, saj je največja tragika za ljudi, da ne poznajo groba svojcev, da ne vejo, kje so pokopani. Želim si, da bi bili res vsi sposobni in ne glede na to, kako se delimo, prižgati sveče ob jamah, darovati maše, moliti. Ko bomo to dosegli, bomo na dobri poti.
Politiko ljudje komentiramo in kritiziramo, pa vendarle se tudi s prižnic dostikrat slišijo besede, ki ne vodijo k strpnosti in odpuščanju.
Kot duhovnik čutim veliko odgovornost, vedno ko govorim. Sem Kristusov duhovnik in oznanjam Kristusov evangelij, in če nimam res česa zelo spodbudnega povedati ljudem, se trudim, da povem kakšno lepo misel. Podpihovanje sovraštva, nestrpnosti in podobnega bi bilo v popolnem nasprotju z menoj kot človekom, še posebej pa duhovnikom. Ja, gre za zavedanje, a ljudje se ves čas učimo, vedno bolj smo odprti za te stvari: vidimo, da sta medsebojno sožitje in osnovno spoštovanje edina pot, ki nas lahko pripelje do tega, da bomo preživeli.
