Nedavna naravna katastrofa z žledolomom, ki je številne Slovence odrezala od sveta, je bila resno svarilo. Brez električne energije je življenje zastalo. Ljudje so v stanovanjih zmrzovali, niso si mogli pripraviti toplih obrokov in napitkov, ostali so brez informacij. Irena Rotar in njeni sovaščani iz Velike Pirešnice so električne mrke doživeli le nekajkrat in za kratek čas, a četudi bi to trajalo več dni, Ireno ne bi presenetilo. Na izredne razmere je dobro pripravljena, saj njena vrtna lopa premore vse, kar družina potrebuje vsaj za mesec dni preživetja.
Lopa za preživetje. »Ljudje se bomo morali počasi začeti zavedati, da bodo katastrofe v prihodnje na dnevnem redu, na kar se moramo ustrezno pripraviti. Preveč smo odvisni od električne energije in brez nje ne znamo več živeti,« se razgovori Irena Rotar. Pri njej to ni le teorija. Popelje nas v svojo lopo, tam ima vse potrebno, da lahko vsaj mesec v izrednih razmerah preživi štiričlanska družina. Vse ima do potankosti premišljeno in vseskozi skrbi, da so sestavine sveže. Lopa je seveda postavljena nekoliko višje od hiše. »Živimo ob vodi, ki je že večkrat narasla, prestopila bregove in poplavila, zato moramo izbrati primeren prostor, kamor ne bo segla, stvari pa zložiti na višje police.«
Vedno moramo biti pripravljeni. V lopi ima človek občutek, da je prišel v Pehtino kočo. Na vrvicah visijo šopki posušenih rastlin, v kozarcih pa vsemogoče »rcnije«. V kotu je majhna litoželezna peč, ki prostor hitro prijetno segreje. »Osnova za preživetje je toplota, zato peč na drva in dimnik ne bi smela manjkati v nobenem stanovanju. V začasnem bivališču, ki nas varuje pred poplavami, plazovi in drugimi ujmami, mora biti seveda miza. Lahko jo naredimo sami iz na pol prerezanih hlodov.« Irena nekatera živila hrani na vrtu, v zasipnici. »Včasih niso imeli skrinje in hladilnikov, pa so ravno tako preživeli. Zasipnico naredimo tako, da skopljemo 1,20 metra globoko jamo, na dno nasujemo pesek za drenažo, jo obdamo z deskami in pokrijemo z lesenim pokrovom. Gomoljasto zelenjavo, kot so redkev, korenje, repa, koleraba in krompir, položimo v posode, ki so napolnjene z mivko, semena pa shranimo v steklene kozarce, ki jih dobro zapremo. Vse skupaj pokrijemo s slamo in smrekovimi vejami, nato še s folijo in lesenim pokrovom, nanj pa naložimo približno 20 centimetrov zemlje. Hrana in semena v zasipnici ostanejo do valentinovega, ko začnemo ta živila uporabljati.«
Krompir sadi za božič. Za valentinovo si Irena privošči tudi mlad krompir s svojega vrta, ki ga je posadila pod smreko, kjer naj ne bi uspevala nobena rastlina. A je dokazala, da to ne drži. »Vsak košček zemlje je namenjen nečemu. Niti to ni res, da pod orehom nič ne uspeva. Tam sem zasadila fižol.« Irena pravi, da je v času podnebnih sprememb nepogrešljiva sušilnica. »V njej sušimo sadje, zelišča, zeleno, peteršilj, gobe, špinačo. Zakaj ne bi otroci namesto nezdravega čipsa grizljali takega iz suhih jabolk, ki je prav okusen in še dobrodošla zaloga za hude čase?« V nešteto kozarcih na policah lope je vse, kar potrebujemo v kuhinji. Testenine, riž, sol, sladkor, olje, kis, žito, oreški, marmelade ... Vse je lepo označeno z datumom, do katerega je živilo še uporabno. V velikih steklenih kozarcih so različna zelišča in Irena nam že hiti razlagati. »Cvetni listi vrtnic v kombinaciji s cvetovi bezga dajo odlično čajno mešanico, priporočljiv je tudi čaj iz grozdnih pešk, ki so odličen antioksidant.« Irena misli na vse in pokaže na zaboj, v katerem ima spravljeno vse za peko kruha, od moke, kvasa, soli do posode, v kateri kruh zamesimo. »Najbolje je, da je vse skupaj spravljeno v zaprtem plastičnem zaboju.« Prav tako v velikih plastičnih posodah hrani kislo zelje in repo, pa tudi preostale nujne pripomočke za preživetje v izjemnih razmerah.
