Očaral pa je tudi Slovence, med drugim so ga izbrali za ime tedna na Valu 202. Maks je pač fant, ki vas ne pusti ravnodušne. Rad se smeji, je poln talentov, ne le za risanje, in njegov najljubši predmet v šoli je matematika. Maks je seveda malce poseben tudi zaradi svoje bolezni, mišične atrofije, ampak njemu se zdi pogovor o tem nepotrebna izguba časa.
Maks nogometa sicer ne more igrati, ampak tu in tam ga prijatelji na svoji tekmi določijo za sodnika. Veliko prijateljev ima. Našteje Tilna, ta mu je nekoč prinesel mrest in so nato nekaj časa v posodi na kuhinjski mizi Černelčevih migotali paglavci, dokler jih niso odnesli v bližnji potok, pa Svita, Sama, Urbana …, in ponosno pokaže tudi zapestnico prijateljstva, ki mu jo je dala Kanisaja Nika. Maksova simpatija je pa menda neka druga deklica.
Risbe vse povedo. V šoli gre Maksu dobro. Najraje ima matematiko, kot rečeno, in želi si postati znanstvenik. Pravzaprav astronom. Zanima ga tudi zgodovina, to pogosto vpleta v svoje risbe, na televiziji pa poleg nogometa rad gleda oddaje o živalih. Razen tistih o morskih psih. Maks ne mara grdih, grozečih stvari, rad ima bolj zabavne in nagajive. Zato je njegova najljubša risanka A je to, na primer. Pri srcu so mu tudi družabne igre, pa seveda računalniške igrice, ampak te mu mama dovoli le ob koncu tedna. Je sitna, je rekel ob tem navihano.
Maks je v šoli dobil že vrsto priznanj, dober je tako pri matematiki kot slovenščini, ampak najodmevnejše so njegove risbe. Tiste, ki jih je risal v prvem razredu in imel razstavljene v šoli, je opazila terapevtka iz Soče in Maks je imel razstavo več kot sto svojih risb tudi tam, nato pa še v Cankarjevem domu na Vrhniki. Njen naslov je bil Bori se do konca. Večina jih je naslov povezala z njegovim bojem z boleznijo. Ampak Maks je imel v mislih čisto prave borbe, tiste med vitezi, ti so mu zares pri srcu, pa spopad Zemljanov z vesoljci … Njegove slike so polne domišljije, hkrati so včasih tudi odraz njegovega počutja. Kadar mu gre malce slabše, se na sliki bele krvničke oziroma antibiotiki spopadajo z mikrobi. Rad ima detajle, na skoraj vsaki sliki najdete kakšen nenavaden in zabaven prizor. Na sliko za natečaj Otroci zahodne Sahare, na primer, je vpletel prizor psička, ki lula. Pripomba, da je na risbi Pravljična dežela Slovenija – po svoji navadi jo je narisal v zadnjih dveh dneh pred iztekom natečaja – poleg vseh drugih športnikov, ki jih je vpletel, od Tine Maze do Primoža Kozmusa, pozabil narisati še kakšnega nogometaša, ga je kar malce presenetila in hkrati zabavala. Če bi že kakšnega narisal, bi bil Samir Handanović kar pravi, se je strinjal. In pokazal eno od svojih mnogih risb, na kateri je narisal Zlatana Ibrahimovića, še enega od svojih najljubših igralcev. Prav dobro ga je zadel, s pridihom karikature.
Življenje za dan in trenutek. Res zna biti navihan tale Maks, in mami je med našim obiskom tako mimogrede povedal, da v bistvu ne mara repe in zelja, kar pri njih kar pogosto jedo. Sicer pa najraje pije jabolčni sok in je kruhove cmoke s korenčkovo omako, če je zraven še zrezek, toliko bolje.
Med našim obiskom je bil pri Černelčevih v začasni oskrbi ljubek psiček. Maks bi rad svojega, z očetom, on je ekonomist, mama pa arhitektka, nam je povedal, sta se zavezniško že dogovorila, da bosta prišla do njega tako, da ga bosta mami podarila za 8. marec. Pogovori o tem sicer še potekajo, ampak Maksu je najbolj pri srcu pasma papillon, metuljček. Če bo kakšne druge vrste, morda bolj primernejši tudi za terepevtske potrebe, pa tudi nič hudega.
Maks je navdihujoč fant, ob njem in njegovi optimizma polni družini se znova prepričate, kako pomembno je uživati v vsakem dnevu, ki vam je podarjen. »Dejansko živimo vsak dan, za dan in za trenutek, in zato menim, da smo veseli,« je rekla mama Mateja. Ljubeča, no, včasih malo sitna, pravi Maks, mama in hkrati bojevita kot levinja, kadar kdo ob njenem otroku razmišlja o tistem, kar ni, ne pa o tem, kar je. Fant poln talentov in nalezljive volje do življenja.
