Gre za etnološko raziskovalni projekt o slovenskih običajih, v katerem je zajetno poglavje posvečeno spolnim navadam na podeželju. Avtorica je raziskovala dve desetletji in se pogovarjala s 1600 ljudmi, starimi od 75 do 98 let, ki so brez zadrege spregovorili o intimnih odnosih. Pričevanja so pretresljiva in, milo rečeno, šokantna, če upoštevamo dejstvo, da gre za odnose med ljudmi pred dvema generacijama.

Leta 1908 je dal škof Anton Jeglič zažgati pesniške zbirke Erotika Ivana Cankarja in v samozaložbi izdal Vzgojne spise za mladino: mladeničem, dekletom, ženinom in nevestam. »To so bili svojevrstni priročniki, ki se nam, če jih prebiramo z današnjimi očmi, zdijo grozljivi, ker so tako mračnjaško nazadnjaški. Vendar je cerkvena hierarhija škofa Jegliča zaradi teh priročnikov obtožila pohujševanja,« pove Milena. Iz večine pogovorov, ki jih je imela po vsej Sloveniji in tudi na Koroškem, je Miklavčičeva spoznala, da je bila spolna združitev moškega in ženske takrat (še ne tako dolgo nazaj) namenjena izključno dvema ciljema: oploditvi in zadovoljitvi moških nagonov. »Ženska in njeni užitki niso bili pomembni. Še huje: o njenih užitkih se sploh ni razmišljalo. Ženske se praviloma sploh niso zavedale svojega spolnega nagona. Ob kopici otrok je bila spolna sla zadnje, na kar so pomislile. Če pa se je že zgodilo, da se jim je kaj sladkega premaknilo med nogama, so se tega močno sramovale. O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Prepričane so bile, da je njihova naloga v tem, da se 'žrtvujejo' za mir v hiši. Številne sogovornice so mi povedale, da bi lahko lepše in mirnejše živele, če ne bi bilo seksa,« pravi Milena.

Pravi dedec ni seksal več kot pet minut. Včasih so bili moški prepričani, da imajo popolno pravico do ženinega telesa. Žensko telo je bilo na voljo moškemu in ženska ni smela reči ne. Če je rekla ne, je bila tepena. Če ni 'dobil' doma, je šel z vso pravico drugam in nihče mu ni nič očital. Še zlasti ne žena. Obstaja anekdota o kmetu, ki je po seksu z deklo skupaj z njo zadremal na peči. »Ja, kaj pa počneš tam zgoraj?« ga je vprašala žena, ko je prišla v hišo. »Tebe šparam,« ji je odgovoril.

Če si partnerji zdaj prizadevajo za to, da bi spolni odnos trajal čim dlje, je bilo včasih tako, da ni smel trajati več kot pet minut. Tisti, ki je za to potreboval več časa, je bil v vasi ožigosan kot revše, ki ne zmore »stvari spraviti v red«. Večina Mileninih sogovornic je povedala, da je možev skok trajal komaj kaj več kot pet minut. »Ženskam se še sanjalo ni, kaj je orgazem. Odnos je bil praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel za to, da bi v njem uživala tudi žena.« Lucija (1921) je povedala: »Enkrat sem o svojih težavah potožila teti, ta pa mi je svetovala, naj se tam doli namažem s svinjsko mastjo, da bom voljna, ko bo legel name.«

Zaradi vsega tega so imele ženske spolnost večinoma za eno hujših pokor, ki jim jih je naložil Bog. »Vsakič, kadar se je spravil name, je moral 'tisto' (seme) spustiti noter. Bogvarji, da tega ne bi storil. To bi bil velik greh. Spominjam se, da me je nekega dne k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se dogaja pri nas, ker že več kot dve leti nisem zanosila. 'A morebiti siliš moža, da ga potegne ven?' je kričal name. Pa brez potrebe. Ker možu še na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku,« je povedala Micika (1923). Milena Miklavčič pravi, da so ji številne sogovornice pripovedovale o teh na videz preprostih, a hkrati silno zapletenih odnosih med starši. »Naša mama je bila vedno tepena, kadar se ni hotela 'vdati' očetu,« so ji povedali.

Greva se drgnit? Kako se je pravzaprav začelo to raziskovanje v spolnosti, vprašam Mileno Miklavčič, novinarko, pravljičarko in publicistko, ki etnološko raziskovalne spise objavlja v Žirovskem občasniku, bralci Gorenjskega glasu pa jo že četrt stoletja poznajo po življenjskih zgodbah, ki izhajajo pod naslovom Usode. »Z Mici Vehovar sem se ob neki priložnosti pogovarjala o običajih okoli žetve in beseda je nanesla, da sem jo, ko sem že odhajala, med vrati vprašala, kar me je od nekdaj zelo zanimalo, kako so lahko bile ženske tako zelo poštene, da se vse šle nedolžne k poroki. 'Daj, še malo sedi, ti bom jaz povedala,' mi je rekla in je potem govorila in govorila. Potem me je poslala še k svoji prijateljici, ki ji je pred tem po telefonu zabičala, naj mi vse pove tako, kot je bilo, češ da mi lahko zaupa. Tako se je začelo. Prav zaupanje, ki sem ga zbujala v njih, mi je odpiralo vrata do teh pogovorov. Če je bilo kaj sramu? Ne, niti ne. Starejši ko so ljudje, lažje se pogovarjajo o spolnosti.«

In kaj je povedala malce bolj napredna Mici, ki je v spolnosti celo uživala? »Groza me je bilo zanositve, a on je vztrajal, češ da bo vse dobro. Tako sva skupaj našla način. Rekla sva, da se greva 'drgnit'. To je pomenilo, da sva lahko počela marsikaj, a sem šla nato kljub vsemu nedolžna k poroki.« A v tistih časih se torej o teh stvareh ni pogovarjalo. Celo o menstruaciji niso dekleta nič vedela, dokler jih ni doletela »kazen kot krvavitev«. Veljalo je, da se jim dogaja »svinjarija« in da so postale »packe«. »Pogovori o menstruaciji so bili še med mojo mladostjo nekaj neprimernega in umazanega,« se svoje mladosti spominja tudi avtorica knjige.

Krilo gor! V časih, o katerih se je avtorica knjiga pogovarjala s svojimi sogovornicami, ni bilo v navadi, da bi se ženske med spolnim odnosom slekle. Preprosto so samo dvignile krilo, a le toliko, da so razgalile del telesa, ki je bil pri združitvi najpomembnejši. Glede higiene pa sploh ne kaže izgubljati besed. Ženske niso nosile spodnjih hlač, ker jih preprosto niso imele. Med menstruacijo jim je kri tekla po nogah. Pozneje so morda imele ene hlačke ali dvoje, ki pa so jih nosile le, kadar so šle v cerkev. Na Žirovskem so se prvi vložki pojavili šele okrog leta 1932. Med menstruacijo se ženske niso umivale. Po porodu si tri mesece niso umivale las, da se ne bi prehladile. Moški so se umivali še toliko manj, tako da jih je okrog spolovila nenehno srbelo. V predalu ob postelji ali v žepu hlač so imeli manjše nožičke, s katerimi so si odstranjevali umazanijo, ki se jim je nabirala okoli penisa. »Tako so se spodaj 'očedili', saj bi jih sicer posledice neumivanja motile pri spolnih odnosih. V nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Običajno so jih namilili do kolen, morda še kakšno ped višje. Više niso šli, ker se jim je to zdelo nespodobno,« pripoveduje Milena.

Strah pred zanositvijo in »francoske srajčke«. »V časih, ki jih opisujem, v družinah so imeli po deset, petnajst otrok, so se ženske najbolj bale zanositve. Vsaka nosečnost jim je, tako so menile, za kakšno leto skrajšala življenje. Številne ženske so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila in lezla ven, povesile so se jim prsi in mehur ni več držal vode. Zato je bil globoko v njih zakoreninjen strah pred nosečnostjo. Po pripovedovanju lahko sodimo, da je bilo veliko splavov, zaradi katerih so ženske umirale.«

»Poznal sem tistega, h kateremu so hodile nosne ženske. Vzel je količ od marele in šel z njim v nožnico. Marsikatero je sicer rešil nosečnosti, zgodilo pa se je tudi, da so ženske potem umirale. Kar nekaj jih je bilo zaradi lastne lahkomiselnosti jalovih. 'Jalovke' pa so bile preklete. Vsi so jih zaničevali,« je pripovedoval Luka. Torej je bila v tistih časih edina kontracepcija, ki so jo ženske poznale, vzdržnost. Zato so bežale pred svojimi možmi. Avtorica se živo spominja, kako je njen zelo poskočen ded do častitljivih let preganjal ženo. Tekala sta okoli hiše in po dvorišču. »Mi boš dala?« je kričal na ves glas.

Milena je med drugim izvedela, da je v njene rodne Žiri prve »kondome« prinesel neki Dalmatinec, in to leta 1934. Te pripomočke so imenovali »francoske srajčke«. Moški so jih uporabljali na skrivaj, saj niso bile v čast moškosti. »Otroci so bili pogosto nezaželeni. Ženske so rojevale vsako leto in, čeprav je to težko verjeti, so kakšnemu tudi pomagali na drugi svet. Tako so vedeli povedati, da so pri neki hiši pokopali vsakega drugega otroka. Baje so jih nahranili z nekakšno črno brozgo. Pogosto so, kadar je bil kateri od otrok bolan, starši govorili: 'Upajmo, da ga bo Bog vzel k sebi.' Ali pa: 'Če je močan, bo preživel, če je švoh, je pa tako bolje, da ga pobere.' Povedali so mi, da je neki kmet takole 'potolažil' žalujočo mater: ' Kaj se bo cmerglala. Zvečer nastavi dedcu, da ti naredi novega.'«

Ženskam v nosečnosti še na kraj pameti ni prišlo, da bi poiskale pomoč zdravnika. Tudi pri porodih so si ženske na podeželju še dolgo časa po drugi svetovni vojni (celo v sedemdesetih letih) pomagale med seboj, predvsem tiste, ki so živele v bolj odročnih krajih.

Tudi otroke so spolno zlorabljali. A tudi v prejšnjem stoletju so bile ženske, ki so preprosto imele rade seks. Vendar pa je bilo takrat pri marsikateri od njih več preračunljivosti kot strasti. »Seznam tistih, ki so bile 'radodarne' več moškim hkrati, je bil v času mojega raziskovanja zelo živ in podkrepljen s sočnimi zgodbami. Med temi ženskami so bile dekle, ki jih je v odnose prisilil gospodar, pa tudi naivke, ki so upale, da bodo tako hitreje ujele moža,« pripoveduje Milena. V knjigi navaja pričevanje Valerije: »Med ljudmi so krožile govorice o neki Rovtarki. Bila je na zelo slabem glasu. Nikoli ji ni bilo zadosti 'onegavljenja'. Če ni bilo pri roki možakarjev, ji je prav prišel tudi sin.« Primerov, ko se je oče 'zonegavil' nad lastno hčerko, je bilo še toliko več. Pa ne le nad eno od hčera. Torej celo pedofilija takrat ni bila nekaj tako nenavadnega, da je na vasi preprosto ne bi imeli za del življenja. Strahovita revščina je ljudi silila v nehumanost in dovolili so si celo tisto, nad čemer se danes zgražamo, ko se to dogaja kje drugje. Prodajali so otroke. »Mama je garala doma, hodila pomagat kmetom, oče pa je pil in delal otroke. Če ne doma, pa kje drugje. Ko sem se rodila jaz, se je mami od vsega hudega zmračilo v glavi. Oče me je odnesel h kmetu, ki ni imel otrok. Menda je zame dobil 1200 goldinarjev,« je Mileni zaupala Ljudmila.

Obstajale pa so tudi ženske, ki so nosečnice nagovarjale, naj otroka takoj po rojstvu dajo v posvojitev. Nekatere so jih ubogale in se za nekaj časa umaknile v Trst, Celovec ali Zagreb, tam rodile in za denar oddale otroka. Torej so ga prodale. Mnogi so omenjali tudi pohotne župnike, ki so zlorabljali mlade fante. Marinko (1929) je zaradi tega, ker je staršem povedala, da je videla brata, kako gre samo v srajci iz župnikove sobe, oče pretepel, mati pa ji je dala v roke milo in ji ukazala, »naj si umije zasvinjana usta«. To je bila kazen, ker je s slabimi in potuhnjenimi nameni onečastila Boga in njegovega služabnika.