Ko je šla Nina Pirnat v prvi razred osnovne šole, je imela komaj 25 kilogramov. Potem pa so ji odstranili mandlje. »Po operaciji sem se začela rediti. Še sama ne vem, zakaj.« Kilogrami so se kopičili, otroci so se norčevali iz nje, Nina je žalost utapljala v hrani. Bolj ko so se norčevali iz nje, več je jedla. »V sedmem razredu sem tehtala že 80 kilogramov.« Začarani krog se je nadaljeval tudi v srednji šoli. Takrat je še komaj kdaj pojedla kakšen normalen obrok. Živela je od sendvičev in drugih nezdravih prigrizkov ter jih poplakovala z gaziranimi in drugimi sladkimi pijačami. Ko je končala srednjo šolo, je tehtnica pokazala 110 kilogramov. Za dekle, visoko 167 centimetrov, je bilo to veliko veliko preveč. »Doma so mi ves čas govorili, naj shujšam, nihče pa mi ni razložil, kako bi se morala pravilno prehranjevati.«
Nosečnost in novi kilogrami. Dva meseca po porodu je zanosila še drugič. Tri leta se je njeno življenje vrtelo le okrog otrok. »Niti pomislila nisem na hujšanje. Spet sem jedla samo nezdravo hrano. Po končanem porodniškem dopustu je tehtnica pokazala 129 kg.« Neredno prehranjevanje, preveč sladkarij in premalo gibanja so terjali svoj davek. »Bila sem nora na sladkarije. Ker mi je bilo nerodno, da bi si torto privoščila v slaščičarni, sem jih kupovala za domov. Gibala se skoraj nisem, razen kadar sem peljala otroka z vozičkom na sprehod.« Potem se je zgodilo. »Bila je sobota, 31. avgusta 2009. Starša sta se odpravljala na dopust in morala bi ju nadomeščati v našem podjetju. Mene pa je zvijalo od bolečin. Šla sem k dežurnemu zdravniku. Pričakovala sem, da mi bo dal kakšno tableto proti bolečinam in bom spet v redu.« Zdravnica jo je pregledala in ji vzela kri. Rezultat je bil porazen, raven sladkorja je bila močno povišana – 16 mol/L. »Sama sem bila nad izvidi manj presenečena kot dežurna zdravnica. Ker je mama sladkorna bolnica, sem si včasih sposodila njeno napravo za merjenje sladkorja in sem že vedela, da imam povišanega. Vendar sem si zatiskala oči. Zdelo se mi je, da pri moji starosti 29 let še ne bi smela imeti resnejših zdravstvenih težav.«
Ko je v nedeljo počivala, se ji je po glavi pletlo marsikaj. In ko je v ponedeljek obiskala svojo zdravnico, je bila trdno odločena, da vzame usodo v svoje roke. »Zdravnica je bila nad izvidi zgrožena. Še preden je odprla usta, sem ji rekla, da ne potrebujem tablet, da sem se odločila, da grem na dieto.« Dogovorili sta se, da ji da tri mesece. »Hujšati sem začela takoj naslednji dan. S svojega jedilnika sem končno črtala vse sladkarije, dovolila sem si samo žvečilne gumije. Ukinila sem tudi sladkor. Sladke pijače sem zamenjala z vodo. Sladkarijam so sledile še druge slabe stvari. Moj dan se je od takrat začel s konzervo tune in polovico žemlje, za kosilo sem pojedla tisto, kar je pač bilo, za večerjo jogurt in polovico žemlje.« Po enem mesecu so kilogrami začeli izginjati. »Tiktak sem imela 10 kg manj. Moj cilj je bil priti na 85 kg. Večjega cilja si v življenju nikoli nisem zadala, ker je v meni vedno nekaj govorilo, da suha na žalost nikoli ne bom.« Počasi je na jedilnik začela dodajati tudi zelenjavo, ki je prej sploh ni jedla. »V svoji koži sem se počutila vedno bolje. Nisem mogla verjeti, da je hujšanje tako preprosto.«
