Ljubezen v ljudeh prebudi globoke občutke. Sebastjan Kamenik je svoje pred kratkim strnil v pesniški zbirki Pesmi MOJega srCA. Posvečene so njegovi izbranki Mojci, ki ga je brezpogojno sprejela v svoje življenje – kljub njegovi slepoti. Oba ločena, ona po zakonskem brodolomu z možem alkoholikom, on z žalostno izkušnjo maminega zanemarjanja in očetove prezgodnje smrti, ko je bil že pri rejnikih, sta drug v drugem znova prebudila vse, o čemer sta komaj upala sanjati.

Sploh ne opazi, da ne vidim. Nista se še poznala dolgo, ko je Sebastjan organiziral srečanje slepih in slabovidnih literatov, in takrat se je Mojca, malo za šalo, malo zares, ponudila, da bi prebrala njegova dela. Na odru se je izkazala več kot odlično. Sebastjanove pesmi še vedno bere z občutkom, kar daje recitaciji poseben čar. »Po dolgem času je spet našla nekaj, v čemer je dobra. Srečen sem bil, ko je izrazila željo, da želi biti ob meni, vedno in povsod.  Dala mi je priložnost, da vstopim v toplo zvezo, dobim varno zavetje in občutim iskrenost. Nikoli mi ni z ničimer dala vedeti, da jo slepota ovira, moti.  Spomnim se, da mi je nekoč dejala,  da sploh ne opazi, da ne vidim ...« Mojca vskoči: »Le kadar me prime pod roko, pa še takrat mislim, da je to naredil zato, ker me ima tako zelo rad.« Sebastjan pa vpraša z velikim ponosom: »Ste vedeli, da se je v enem tednu naučila brati in pisati braillovo pisavo?« Resnično je Mojca s Sebastjanom začela odkrivati nov svet. Prej je veliko časa preživela v stanovanju in kljub prijateljicam se je včasih počutila osamljeno. Ljubezen jo je popeljala med nove ljudi, dobila je energijo za delo in učenje. »V meni se je ponovno prebudila strast, dobila sem samozavest in še zdaj ne morem verjeti, da mi je nekdo tako zelo predan, da me kuje v zvezde in mi posveča pesmi,« razneženo pripoveduje sogovornica, hvaležna usodi, ki ju je združila.

Ni pijan, slep je. »Pravzaprav se morava zahvaliti najini skupni prijateljici Andreji, ki naju je seznanila,« pripomni pesnik in doda, da se spomnita njunega prvega srečanja, kot bi bilo včeraj. Vodil je prireditev v organizaciji Kluba modrosti. »Sprva sploh nisem vedela, da je slep. Res se mi je zdelo nekoliko čudno, ko me je prosil, ali bi ga pospremila do stranišča. Mislila sem, da je morda pijan, saj je imel pred sabo na mizi pivo.« Prijateljica ji je nato povedala, da Sebastjan ne vidi. To je ni zmotilo. »Nekje sredi pogovora mi je rekel, da upa, da se mu bo v žepu znašla moja telefonska številka. Le kaj bo s številko, če je slep, sem si  mislila.« Ker je imela obveznosti, je šla domov, tam pa ji ni dalo miru in na računalniku je izbrskala vse o njem. Še isti dan se je vrnila na prireditev, se zatopila z njim v pogovor in ni minilo dolgo, ko sta se prvič poljubila. »Prijateljici sem rekla, da mi je ukradel poljub, ampak mi je hitro odgovorila, da slep še nikoli ni našel kljuna, če mu ga ni kdo nastavil. (smeh)« Zvečer sta še več ur klepetala na spletu, sledil je telefonski pogovor do devetih zjutraj. »Vmes sem se zjokala, saj mi je tako lepo zabrenkal na čustveno noto, da sem se enostavno zlomila.« Odtlej sta neločljiva.

Obljubil je, da bo drugačen. Mojca je želela čim več izvedeti o slepoti, zato je poskusila celo miže jesti, prebrala je precej literature o tej temi, vključuje se v dejavnosti, ki jih izvaja Sebastjan v projektu ozaveščanja učencev o slepoti, pomaga mu pri izvedbi, dokumentira in skrbi za birokratske zadeve. Ne le da je po dolgem času našla nekaj, kar jo zanima in čemur je predana, spet je začela zaupati moškim. Imela je slabo izkušnjo s partnerjem alkoholikom. Trpela je ter prenašala ponižanja in žalitve. Po ločitvi je sklenila, da se ne bo več resno vezala, a potem je spoznala Sebastjana. »Tudi jaz sem bil poročen. Zakon sva razdrla po treh letih, saj sva ugotovila, da sva si preveč različna. Kljub ločitvi pa nisem izgubil vere v ljubezen. Nisem si dovolil in sem si obljubil, da se bom maksimalno potrudil, da bi si ustvaril družino, ki jo je moja mati zanemarila. Uničila jo je z nezvestobo, med nosečnostjo je pila in kadila, nato me ni niti previjala, dobil sem hudo vnetje kože in še bi lahko našteval. Zaradi zanemarjenja so me pri sedmih mesecih dodelili prijazni rejniški družini. Če jih ne bi bilo, bi bil verjetno mrtev. Oče je redno vzdrževal stike z mano, bil je zelo pozoren, nikoli ni pozabil na rojstni dan, god, obletnico poroke mojih krušnih staršev, s katerima je prav tako imel pristen stik. Bil je dodaten član družine, postal je celo birmanski boter rejničinemu sinu, a je na žalost umrl, ko sem dopolnil enajst let. Njegova smrt me je zelo prizadela, najtežje mi je bilo ob nedeljah, ko sem ga zaman čakal na pragu hiše in upal, da se bo od nekod prikazal. Iskreno vam povem, da ga z leti čedalje bolj pogrešam. Še posebno če mi kaj uspe,« s tresočim se glasom pove Sebastjan. »Vem, s kakšnim ponosom bi hodil na moje nastope.« S petimi leti je bil že drugič odtrgan od družine, saj je moral oditi v zavod za slepe in slabovidne, domov pa se je vračal vsakih štirinajst dni. »Javni prevozi so bili predragi, zato si nisem mogel privoščiti, da bi pogosteje obiskoval svoje.  Vse, kar sem pogrešal kot otrok, želim nadoknaditi. Pogrešal sem mamino ljubezen in toplino ter varno zatočišče, zato sem si obljubil, da se bom v partnerskem odnosu zelo trudil ter otrokom nudil le najboljše, četudi ne bodo moji.« Obljubo izpolnjuje, saj ima Mojca tri hčere in tri vnuke, ki jih Sebastjan obožuje. Mojčina najmlajša hči, dvanajstletna Nina, ga sprva ni lepo sprejela. »Ko ga je prvič videla, je pil pivo, in to jo je zelo prizadelo. Njen oče je odvisnik, zato se je ob tem spomnila na vse neprijetne trenutke, ki sva jih doživeli, ko smo še živeli skupaj.« Sebastjan je začutil njena strah in nelagodje, zato se je odločil, da ne bo več spil niti kapljice alkohola. »Nočem postaviti na kocko vsega, kar imam. Zaradi pijače se ne splača izgubiti ljubezni mojega življenja. Želim jima nuditi čim več, kar lahko, saj sta tudi onidve mene povzdignili v višave in me osrečili kot že dolgo nihče,« iskreno zaupa in tankočutno prosi Mojco, naj prebere eno izmed njegovih pesmi. »Tvoj vroč poljub na moje oči poln je sladke nežnosti. Ob njem zares se mi zazdi, da mi z njim dano bo spregledati. Pa čeprav vem, da ne, zaradi tega strah ne ni teme, ker na poseben način si ti z ljubeznijo odprla mi oči. Skozi dotike tvoje gledam, spoznavam barve mavrice, v objemu tvojem se zavedam, kako lepo živeti je.« »V tej pesmi opišem, da sem tako zelo srečen, da včasih celo pozabim, da živim v svetu teme. Hvala, Mojca!«