Obvezno sproščeno čtivo za ženske okoli štiridesetega. Ponatis ponatisa smo bojda že spet pokupile. No, zdaj smo dobile še film. Scenarij zanj je po Desini knjižni predlogi napisala Barbara Zemljič. In film tudi režirala. Tako, kot nam je všeč. In tako prepričljivo, da se zabavajo tudi moški.
Kdo je Barbara Zemljič, režiserka, kadar je nihče ne gleda?
Bogata sem, ker sem obkrožena s čutečimi, iskrenimi, razgledanimi in senzibilnimi ljudmi. Kadar sem sama s sabo, pa čaram. (smeh) Kadar me nihče ne gleda, sem mehkejša s sabo, se imam raje, kot sem se imela včasih, in je prav fino.
Lepa ženska ste, izstopajoča tudi po svoji zunanjosti. Čutiti je, da imate radi lepo. Kaj je za vas lepo?
Hvala. Lepo čutim kot iskreno, ranljivo, izčiščeno, asimetrično, a harmonično, pristno, globoko, unikatno …
Na premieri ste povedali, da ste Desino knjigo Panika na mah prebrali pred desetimi leti. Kako pa je bil videti proces do trenutka, ko ste postali njena režiserka in scenaristka?
Delala sem pri drugih projektih in si vsakič, ko so film ponudili moškemu režiserju in ga je odklonil, oddahnila, ker se mi je zdelo, da vem, kakšna bi Panika morala biti. Zelo sem bila vesela, ko so me izbrali, tako za režijo kot za adaptacijo scenarija.
Je Desa videla film? Kaj je rekla?
Je, tole: »Avtorji vedno gledamo izdelke, narejene po naših delih, s sovraštvom in krvavečim srcem. Pri Paniki pa mi to ni uspelo. Celo zabavala sem se. Majzi je smešna in ganljiva za crknit!« Kasneje pa je rekla tudi to: »Je gledljiv, zabaven, ima ritem, tempo, kar me je presenetilo, glede na to, da je slovenski, pa zelo dobro igrajo. Janja (Majzelj, op. a.) in Barbara sta bili čisto 'hin', kaj bom rekla, jaz pa sem se imela fajn, se zabavala in režala.«
Všeč so mi bili začetni kadri filma, ki napovejo, da ga bo mogoče občutiti z mnogimi čuti. Glasbena podlaga pa je prav posebna zgodba.
Hvala, sama sem se bolj nagibala k metafori, da bomo zagrizli globoko v detajle in globine (smeh), čutnost ima morda več prostora v manj humornih filmih. Mislim, da so tudi moški zadovoljni z ritmom. Glede na to, da je film dialoški, sem želela vzpostaviti dinamičen tempo v kadriranju in v montaži. Kar se tiče glasbe, sem se odločila za znane slovenske popevke, ki sem jih postavila v drug kontekst in s tem dodala ironijo, odklon, Davor Herceg pa je spisal čustveno glasbo za ključne dramaturške obrate v filmu in poudaril Verino čustvovanje.
