Ko ne bo več imel kdo skrbeti za nas, bomo šli pa na Britof, so imeli navado napol v šali reči preprosti domačini. Tam so pred desetletji živeli mestni reveži, ostareli ljudje z obubožanih kmetij, nenevarni norčki, izgubljenci, prizadeti otroci, ki so odrasli, a še vedno ostali otroci …vsi, s katerimi nihče več ni želel ali ni zmogel imeti opravka. Danes je to dom za starejše občane. Ime je mnogo manj strašljivo kot hiralnica. Zgradbo so posodobili, okna so večja, prostori svetlejši, čeprav se ne morejo meriti s katerim od sodobnejših domov, ki se oglašujejo kot napol hotelski kompleksi z nadstandardno oskrbo.
V avlo vodijo avtomatska vrata, ki se odpirajo na senzor. Ob vhodu je vsako obdobje leta drugačna dekoracija: jeseni z rumenim listjem in bučami, za veliko noč z vejami, pirhi in papirnatimi rožami.
Tu sta še avtomat s kavo za trideset centov in avtomat z vodo. Ob vhodu je, zunaj in znotraj, svojevrsten družabni prostor. Stanovalci klepetajo, opazujejo, kdo pride noter in kdo gre ven. Prostor je edina priložnost, da tisti, ki je pogumnejši in si upa vprašati, od obiskovalcev dobi kak kovanec za cigareto ali pijačo iz avtomata.
V nadstropja vodi prenovljeno dvigalo, podobno vesoljski ladji. S svojo svetlečo podobo je videti, kot da ga je nekdo pomotoma vgradil v to nenavadno zgradbo, a zdaj ne more več iz nje in se vozi gor in dol. V vseh nadstropjih je čutiti vonj po razdeljeni hrani, od obroka, ki je bil, in od obroka, ki šele bo postrežen, od vrat do vrat, od postelje do postelje, na kovinskem, neuničljivem priboru.
Drugo nadstropje, druga soba na levi …
V njej so štiri dementne, nemočne gospe. Prišle so na zadnjo postajo. Nikoli več ne bodo živele drugje kot prav v tej sobi. Skoraj zagotovo. Prestare so, imajo jih okrog devetdeset, in preveč so nemočne, da bi se zanje še kdaj kaj spremenilo. Njihove postelje so le kak meter narazen, a vsaka živi v svojem svetu. Ne morejo se pogovarjati, ne vedo druga za drugo, le z osebjem in obiskovalci se sporazumevajo, kolikor zmorejo. Moči so jim pošle. To je davek na visoko starost. Čeprav so bile nekoč vesele, sposobne in delavne ženske, s svojimi družinami, prijatelji, otroki, znanci, vrtovi, možmi. Z vsem, kar sodi v samostojno življenje. Bile so urejene gospe, še pred tem mlade lepotice, nato mamice in so hodile na govorilne ure v šolo, občasno k frizerju, nosile vsakdanje ter praznične obleke, nakit. Zdaj je vse to pozabljeno, izbrisano, oddaljeno, umaknjeno.
Cilka leži ob oknu in neprestano govori. Včasih pase koze, ki neprestano bežijo, drugič glasno moli in kliče Jezusa na pomoč, tretjič se jezi na otroke, ki je nočejo odpeljati domov, čeprav je naveličana čakanja. Včasih jo obiščejo daljni sorodniki, zelo redko sin, ki je menda duhovnik. Ob njeni postelji je več nabožnih podobic in čestitk.
Slavica je že po videzu stroga, srepo gleda vsakega, ki pride mimo, in skrbijo jo predvsem obroki. »Kdaj bo hrana? Še meni kosilo! Ne pojejte mi vsega!« Le včasih se prijazno nasmehne. Nikoli je nihče ne obišče. Bila je preprosta delavka iz predmestja, svojcev nima ali pa so nanjo pozabili.
Marinka je bila že večkrat tik na tem, da izpusti dušo, a se je vedno rešila in podaljšala svoje bivanje še za nekaj mesecev. Sključena je v nekaj gub, večinoma vzdihuje in stoka, njena koža pa je še vedno čudovito gladka, nenavadno mladostna in bela. Svojci so presodili, da od obiskov nima več veliko, torej ne prihajajo prepogosto. Včasih le mimogrede, ko so v bližnjem nakupovalnem centru, saj jih stara mama ne prepozna.
