»Vem, da vseh stvari ne bom mogla spremeniti,« je bila stvarna nekje na polovici pogovora, toda mnogo stvari, npr. socialno podjetništvo, ki se je končno začelo, štipendije, študentsko delo, ki se bo štelo v pokojninsko dobo, socialne zadeve, spreminja že zdaj. Je odločna, jasna in razumljiva sogovornica, ob izzivih se ji zasvetijo oči še odločneje, le na videz majhna gospa pa z vsem, kar je, strastno izraža prizadevanje za izboljšanje sistema. A njena največja prednost, poleg tega da vztrajno išče in najde konkretne rešitve za konkretne težave, je, da ne meče peska v oči ne sebi ne nam. In da nikakor ne skriva glave v pesek praznega leporečja.
Ohranjanje socialne države šepa na veliko področjih …
Res verjamem v socialno državo, saj je treba nujno pomagati tistim, ki ne (z)morejo na enak način ali nimajo te možnosti. Vendar se pogoji spreminjajo – prerazporeditve, ki so osnova socialne države, temeljijo predvsem na zavarovalnih sistemih. Ljudje plačujemo prispevke od tega, kar zaslužimo z delom, ta Bismarckov sistem iz 19. stoletja je temeljil na medgeneracijski solidarnosti. Toda zaradi demografske slike, ki je zdaj drugačna, se nam ruši sistem: vedno več je starejših, ki prejemajo pokojnino, in vedno manj mlajših, ki delajo.
Verjetno ne zgolj zato, saj so generacije naših staršev po 2. svetovni vojni začele iz ničle in ustvarjale ter polnile, recimo, tudi pokojninsko blagajno. Kje je ta denar, kam se je prerazporejal?
Ne trdim, da ni bilo nobenih nepravilnosti, toda namen ZPIZ je bil vedno prerazporejanje zbranega denarja za izplačilo pokojnin. Ta sredstva niso šla za neke tretje namene, tako sem razbrala iz poročil, pripravljenih na ministrstvu za finance in ZPIZ. Doba prejemanja pokojnin se podaljšuje, višjo stopnjo brezposelnosti imamo, manj mladih je zaposlenih – vse to pomeni manj denarja za pokojninsko blagajno, upokojenci pa seveda imajo pravico do prejemanja pokojnine. Jaz se čutim dolžno razmišljati o ukrepih, ki bodo enake pravice zagotovili tudi prihodnjim generacijam.
Prav zato mi je bilo všeč, da je vaše ministrstvo postalo tudi ministrstvo za enake možnosti. A jih ni. Vedno več je prekernih delavcev, samozaposlenih, ki so oropani plačila in pravic zaposlenih.
Zavedam se, da različne oblike dela prav zaradi pritiskov na stroške dela v sodobnem svetu ustvarjajo vedno več drugih oblik dela. Zato je pri odločitvah treba biti pozoren na to. Mi moramo izenačiti različne oblike dela z vidika stroškov, ohraniti pravice posameznikov in gledati, da ohranimo sisteme socialnega zavarovanja, ki so še vedno v vseh evropskih državah temelj socialne države. Varovalna mreža so sistemi socialne pomoči, pomembni, kajti tisti, ki izpadejo iz sistema, nimajo drugih virov dohodka. Prihaja do razlik v pravicah, ja, zato moramo razmišljati o njihovem izenačenju – toda vsi se o tem ne strinjajo.
Podatki kažejo, da je revščina med samozaposlenimi nadpovprečno visoka: delajo več kot zaposleni kolegi, plačilo je bistveno nižje, dopusta si ne morejo privoščiti, ravno tako ne bolniške, ni malice, regresa. Človeka, ki hoče kaj urediti, pošiljajo z enega ministrstva na drugo …
Vem, težko je, vem, da je medresorsko pokrivanje dostikrat nedoumljivo in da potrebujemo antibirokratski program. Moramo se dogovoriti, a v Sloveniji imamo več problemov: ne le gospodarska kriza, pri nas poteka razmišljanje o preteklih dejanjih; vprašanje profesionalne etike, odgovornosti vseh vej oblasti in drugih dejavnikov, ta proces v Sloveniji zdaj poteka. Ni pa lahko, ker so določene prakse potekale toliko let in tudi pripeljale do krize, ki zdaj kaže posledice.
