Morda nekateri res brez pretiranega truda dobivajo same petice, a takih je le peščica. Večina se mora za dobre ocene, sploh za odličen uspeh v tretjem in četrtem letniku ter na maturi, strašansko veliko učiti! Vse dni in vse konce tedna. Pa še med počitnicami je treba na kakšen (drag) izobraževalni tabor ali v jezikovno šolo. Adijo, klepetanje s prijateljicami, adijo, pomoč staršem in pospravljanje, adijo, obisk kina in adijo, družinski izleti. Brez učenja ne bomo sprejeti na faks. To, da tisti srednješolci, ki si želijo študirati na eni od fakultet, ki obljubljajo vsaj morebitno zaposljivost, preživijo ves svoj prosti čas ob učenju, nekoliko bolj sproščena mladostna leta pa si privoščijo le tisti, ki se pomembnosti odličnosti še ne zavedajo ali je preprosto ne zmorejo, zagotovo ni normalno. A to je naša stvarnost.
Se kdo še spominja časov, ko si se vpisal v srednjo šolo in jo potem ob številnih zunajšolskih dejavnostih, ki niso bile vse nujno povezane s šolo, nekako izdelal? Nisi bil sicer odličnjak, si se pa družil s prijatelji, hodil smučat, na morje in v hribe, na obiske k sorodnikom, pa na vikend k sošolčevim staršem, ob petkih in sobotah zvečer pa nujno na pijačko ali na žur. Tisti bolj pridni, ki so vedeli, da bodo šli na medicino ali kaj podobno zahtevnega, so imeli v zadnjem letniku nekoliko manj dejavnosti, saj so se morali pripraviti na sprejemne izpite, večina srednješolcev pa je živela nekakšno normalno srednješolsko življenje. Sedaj je vse drugače. Če se hočeš vpisati na vsaj nekoliko perspektivno fakulteto, torej nekam, kjer boš morda vseeno imel po koncu študija kakšno možnost za službo, se moraš že od prvega dneva učiti, učiti in še enkrat učiti, da si potem sprejet na tisti presneti faks.
Fizioterapevti s samimi peticami! Že prav dobri lahko skoraj opustijo vse upanje na svetlo prihodnost, zanje na zelo iskanih fakultetah ni prostora. Za vpis na zdravstveno fakulteto v Ljubljani, smer fizioterapija, ste morali zbrati 97 točk, kar pomeni odličen uspeh in same petice pri vseh maturitetnih predmetih. Če ste bili v tretjem in četrtem letniku odlični, imeli pri maturi tri petice in dve štirici ter odlično oceno pri enem od naravoslovnih predmetov, ste zbrali »le« 94,6 točke. Za študij babištva ali radiološke tehnologije na tej fakulteti je bilo potrebnih 90 točk, za delovno terapijo 84,5, za zdravstveno nego 83. V Mariboru je za vpis na zdravstveno nego potrebnih 82 točk. Lani so, na primer, ostali pred vrati vsi, ki so se ob prvem vpisu vpisali na biokemijo (v Ljubljani) in dosegli manj kot 86 točk. S prav dobrim uspehom v zadnjih dveh letnikih in z maturitetnimi ocenami 4, 4, 4, 5, 5 so recimo zbrali samo 84,5 točke.
Posebno pozornost si zasluži tudi študij predšolske vzgoje na ljubljanski pedagoški fakulteti – lani so omejili vpis za vse, ki niso dosegli 87,8 točke. In kakšen uspeh je za to potreben? Enkrat odličen in enkrat prav dober ter ena petica in štiri štirice na maturi. Ali ni s tem vpisnim sistemom nekaj hudo narobe? Res potrebujemo same super odlične fizioterapevte, babice in vzgojiteljice v vrtcih? Zakaj nihče ne razmišlja o sprejemnih izpitih na posamezne smeri študija, s katerimi bi odkrivali talentiranost za neko delo? Ali ne bi bilo pametno tako kot na igralski ali glasbeni akademiji sprejemati tiste, ki imajo občutek in talent za fizioterapijo ali delo z otroki, tudi če jim kakšen predmet ne leži toliko, da bi dosegli odlično oceno?
Univerze hlepijo po odličnjakih, delodajalci pa ne! Prorektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Gorana Turka smo povprašali, ali ob neverjetno visokih vpisnih kriterijih razmišljajo o spremenjenih vpisnih pogojih in celo o uvedbi sprejemnih izpitov. Spremembam ni naklonjen: »Vsak skrbnik si želi v svojem programu imeti čim boljše študente. Kako izbrati najboljše študente za neki študij, ni preprosto vprašanje. Tudi sprejemni izpiti tega ne bi v celoti rešili. Na splošno je za posamezen študijski program (in pozneje za poklic) vedno pozitivno, da se v programe vpisujejo 'boljši' študentje. Bolj nas skrbi, da se na nekatere programe vpisujejo dijaki s slabšim uspehom, kar za učitelje in študente predstavlja otežen pedagoški proces.« Prof. dr. Turk je še povedal, da lahko med vpisne pogoje po sedanji zakonodaji vključimo preverjanja psihofizičnih sposobnosti in talenta, sprejemni izpiti pri vseh programih torej niso možni.
