Je privlačna, mila, prijazna in ljubezniva. Nihče ji ne bi prisodil, da trpi za motnjo kompulzivnega prenajedanja. Med ljudmi s to motnjo hranjenja je menda največ takšnih, ki nikoli ne poiščejo pomoči. Zaradi občutka sramu, krivde in strahu redko pridejo do tega, da bi jim postavili diagnozo, oni pa ves ta čas molče trpijo. Hudo je, saj se ves čas vrtijo v začaranem krogu: duševno stisko in nesprejemanje samega sebe poskušajo zatreti z basanjem s hrano, temu pa sledi občutek krivde in gnusa zaradi prenajedanja. Zaradi zaužite hrane se hitro redijo. In vedno znova hujšajo.
Zaničevanje staršev je poglabljalo moje težave. Kdaj so se začele Natašine težave? Že v osnovni šoli. Večkrat je opazila, da se njena mama umika fotoaparatu in govori, naj je ne fotografirajo, ker je debela in grda. »Čeprav takrat nisem imela odvečnih kilogramov, se spominjam, da sem začela tudi sama podobno govoriti. Umikala sem se fotoaparatu. Bila sem majhne rasti, bolj okrogle postave, a gotovo ne debela. Mama in oče sta bila do mene vedno čustveno zadržana. Bila sem neljubljen in zatiran otrok. Nikoli nobene pohvale, nobene spodbude, čeprav sem bila v šoli odlična in čeprav sem izpolnjevala vse njune zahteve. Že takrat sem se začela tolažiti s sladkarijami. Pa tudi drugo hrano sem začela skrivati in jo skrivaj jesti. Začela sem se rediti. Starša sta me zmerjala, da sem debela in grda, da moram shujšati. Oče in mama sta bila v mojem življenju nekaj pomembnega in poglavitnega, zato me je potrlo, da me ne marata, moja samopodoba je bila na ničli in o sebi nisem znala povedati nič pozitivnega. Že takrat se je sklenil ta peklenski krog. Starša še pomislila nista, da bi mi pomagala z nasveti, me peljala k zdravniku ali mi pojasnila zdravstvene posledice. Stvari so se še stopnjevale, ko so me začeli otroci v šoli dražiti zaradi debelosti. Starša tudi pri izbiri srednje šole nista prisluhnila mojim željam. Še danes slišim njuno vpitje in žaljivke. Po naravi sem ambiciozna, imela sem svoje želje, a sta mi jih prepovedala. Ves čas sem poslušala samo to, da moram shujšati. Začela sem se zapirati vase. Hodila sem v šolo, na delo (da sem si prislužila žepnino) in domov. Sem pa tudi jedla. Za malico sem mimogrede pospravila tri vrečke čipsa in še nekaj sladkarij. Vedno sem imela pri sebi rezervo hrane, ki sem jo skrivala po torbah, v omari, pod pisalno mizo ... Kadar sta jo oče in mama našla, je bilo še več zmerjanja in zaničevanja. Še bolj sta bila razočarana nad menoj. S tem pa sta še poglabljala mojo bolečino in moje težave.«
