Roteče opozorilo Dušana Pluta na predstavitvi njegove knjige Ekosocializem ali barbarstvo (doniral jo je gibanju TRS) smo razumeli vsi, ki kruto, proti človeku in naravi usmerjeno delovanje neoliberalizma občutimo vsak dan. Dejstvo, da z okoljsko uničenostjo narašča družbena neenakost, je grozljivo. »Človeštvo za 40 odstotkov presega trajno porabo naravnih virov; vsak dan izumre okoli sto vrst ekosistema; v dobrih petdesetih letih se je razmerje med petino najbogatejših in petino najrevnejših s 30 : 1 povečalo na 80 : 1; v letu 2013 so globalni milijarderji svoje bogastvo povečali za več kot desetino, na svetu pa je lačna milijarda ljudi.« A Dušan Plut si ne želi spremembe krivičnega sistema z revolucijo. »S sožitjem narave in ljudi, z ekosocializmom, lahko zaživimo lepo – in bomo tudi morali!« Zakaj ne bi začeli zdaj?!
Planet in naš način življenja, naš sistem vrednot so v zelo kočljivem položaju. Dogaja se to, da na tem planetu živi že več kot sedem milijard prebivalcev, ki so materialno vse zahtevnejši: krepko smo presegli zmogljivost planeta pri oskrbi z naravnimi viri in obremenjevanju okolja.
Na planetu je dovolj dobrin za vse ljudi tega sveta, toda 85 najbogatejših ljudi, ki ima enormno bogastvo, vrti ta svet tako, da še bolj bogatijo in da velika večina živi človeka nevredno življenje.
Tako je. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zmogljivostjo okolja, naravnimi in obnovljivimi viri energije, absolutno potrjujejo vaše stališče: za zmerno, človeka vredno materialno življenje vseh prebivalcev je dovolj naravnih virov. In da ni nobenega razloga, da bi kdorkoli na tem planetu v tem trenutku stradal. To se dogaja zato, ker imamo na svetu dve skupini ljudi: bogato elito, ki celo v kriznem obdobju neizmerno bogati, od 90 do 99 odstotkov prebivalcev pa se stalno ali občasno srečuje s pomanjkanjem materialnih dobrin – bolje rečeno, za svoje preživetje se morajo boriti vsak dan. Lačni so. Ena milijarda ljudi je v tem trenutku lačna, 85 najbogatejših ljudi na svetu pa ima toliko premoženja kot 3,5 milijarde prebivalcev našega planeta! To je absolutno merilo strahotne družbene nepravičnosti, nepravično je po vseh moralnih, verskih in drugih vrednotah, da tako majhno število ljudi dobesedno obvladuje naš planet, naše življenje. V tem trenutku smo prepuščeni krempljem te nenasitne elite, ki celo krizno obdobje izkorišča za dodatno bogatenje: podatki kažejo, da se je dohodek najbogatejših v kriznem letu 2013 povečal za deset odstotkov! Govoriti o raju v okviru EU je absolutno zavajajoče: če živi 120 milijonov Evropejcev v revščini, je perverzno govoriti o tem, da je EU solidarnostna skupnost. Odpoveduje na temeljnem področju, ljudje nimajo dovolj denarja za preživetje v tej opevani Evropi!
Še več, zdi se, da smo vodeni kot marionete, da so vojne, spopadi, konflikti, krize programirani le zaradi še večjega zaslužka. Dogaja se vsem nam na očeh – zakaj to dopuščamo?
To se sprašujem jaz in še marsikdo: mislim, da je eden ključnih razlogov ta, da so ljudje prestrašeni in bombardirani s tem, da če se bodo uprli, bodo izgubili še tisto malo, kar imajo. In vse sporočilne note elite gredo v smeri: Če ne boste pustili še večjega zategovanja pasu, se bo porušil ves bančni sistem …
Pa naj se in bomo živeli od zemlje.
Absolutno! In sodim, da je to najbolj pritlehna oblika pritiska: ljudje se bojijo, da bodo še tisto skromno premoženje, ki ga imajo, izgubili. A kapitalistične elite so se ujele v lastno zanko: pobuda o odprtem trgu ni prišla iz Kitajske ali Indije, pobuda je prišla iz gospodarsko razvitih držav, ker so želeli povečati trg in s tem profit. Kaj se je zgodilo? Indija in Kitajska sta to vzeli resno: ker imajo vedno bolj poceni delovno silo, ker ne spoštujejo okoljskih standardov, se odprtost vrača kot bumerang. Elite pa skušajo znižati ceno dela. Mi, s tradicijo evropske socialne države, bomo tekmovali z mizernimi delovnimi standardi in plačami Kitajske. Zdaj plačujemo ceno naše napačne odločitve. ZDA, Japonska, Evropa bi morale zagovarjati, da morajo Kitajska, Indija in drugi spoštovati minimalne socialne in okoljske standarde. A dolgoročno se mi postavlja vprašanje: Ali so res samo tržne zakonitosti tiste, ki urejajo odnose na tem planetu?
