A se kljub temu zgodi, da se mali bolnik zapre v svojo lupino in zaradi strahu, kaj se bo še lahko zgodilo, ne more iz nje. Bolezen je zanj neznanka, ne more vedno razumeti, kaj se je zgrnilo nadenj. Prav tukaj so v veliko pomoč klovni zdravniki, ki jim pravijo Rdeči noski.
Vsak klovn ni klovn zdravnik. Klovni zdravniki niso kot običajni klovni, ki pridejo na oder, nastopijo v naučeni točki, se priklonijo in odidejo v spremstvu pričakovanega odziva občinstva. Po Evinih besedah je njihovo delo zelo posebno. Najprej se pri zdravstvenem osebju pozanimajo, kdo je otrok, ki naj bi ga obiskali, kako mu je ime in v kakšnem razpoloženju ga bodo našli. Treba se je prilagoditi okoliščinam, vzpostaviti stik, ki bo otrokovo pozornost preusmeril iz sveta, v katerem je trenutno ujet, v neki čisto drug, fantazijski svet, kjer lahko samostojno odloča, prevzame nadzor nad svojo usodo ter si dovoli biti vesel in se smejati. V bolniško sobo vstopata dva klovna, kajti drugi klovn prevzema vlogo sogovornika, da ta ni naprtena otroku. Ta se odloči za sodelovanje ali pa ne. Lahko dogajanje zgolj opazuje, vendar pa je njegova pozornost preusmerjena drugam, ne v bolezen in dogajanje v zvezi z njo.
Otrok je kot po čudežu vstal. Eva pravi, da se je zgodbe otrok v bolniških posteljah globoko dotaknejo. Pred nekaj dnevi sta njena kolega oziroma par klovnov zdravnikov iz Rdečih noskov obiskala otroka, ta je ob njunem prihodu skoraj nepremično ležal, nakar je sedel in ko sta klovna odšla, je šel za njima. To je vzbudilo veliko pozornosti zdravstvenega osebja in klovnoma se je to zdelo nenavadno, saj ni nič čudnega, če gre otrok za klovnom, ki se mu je v hipu priljubil. Zato sta povprašala, zakaj tak odziv vseh drugih. Pojasnili so jima, da je ta otrok ves čas samo ležal, da se dotlej ni ganil iz postelje. Nikoli ni vstal. Razumljivo je, da so zdravniki, sestre in drugi, ki so vedeli, kako je z njim, debelo gledali, ko so ga videli hoditi za klovnoma.
Klovni, ki se morajo vsakič posebej prilagoditi bolnemu otroku, morajo biti popolnoma osredotočeni na njegov odziv, na malenkosti, ki jih ljudje običajno prezremo, da se lahko odločijo, kako ravnati, kako se otroku približati, ne da bi ga dodatno prestrašili. Nikoli vnaprej ne vedo, kako bo srečanje potekalo, kakšno vlogo bodo odigrali, na kaj se bodo odzivali. Zato je tako pomembno, da so ti ljudje skrajno občutljivi za vse odtenke nežne otroške duše, ki se kažejo navzven.
Strahovi, stran! Ideja o tem, da bi s smehom in veseljem pomagali otrokom, da bi se hitreje in učinkoviteje zdravili ter bi jim bilo v bolnišnici malo lažje, je že stara. Skoraj povsod po svetu imajo društva, ki se ukvarjajo s tem. Ameriški študentje medicine so, na primer, na temelju izsledkov lastnih raziskav (da se smejoči in veseli otroci bolje zdravijo) ustanovili združenje Funny Bones ali Smešne kosti. V njem delujejo le študentje medicine, drugod po svetu pa so to večinoma klovni, ki jih za to posebej usposobijo na verjetno podoben način kot pri nas. V objavljenih raziskavah (revija Clinical Perspectives) prav tako ugotavljajo, da je sprememba v svetu strogih in togih pravil, značilnih za bolnišnice, ki omogoča »ljubeči anarhizem«, za otroke sproščujoča. Ne gre le za to, da je otrok bolj sproščen, temveč da se znebi strahov, bojazni pa tudi bolečin. Smeh sicer nikoli ni končni cilj, ki si ga prizadevajo doseči klovni, je pa seveda zelo zaželen. Včasih je dovolj žarek upanja, tista iskrica, ki se zasveti v otroških očeh. Klovni preženejo resnobo zdravnikov, sester in drugega osebja. Ti dostikrat ne zmorejo delati drugače kot zelo resno. Konec koncev je njihovo delo skrajno zahtevno. Klovni pa si lahko privoščijo veliko več, tudi objem, stisk, smeh na vsa usta. Ali pa le pripovedujejo zgodbo, ki si jo izmislijo na temelju iztočnic, namigov, ki jih dobijo od otrok.
Dežurni klovn. Rdeči noski imajo tudi projekt Dežurni klovn. To pomeni, da je en mesec v neki bolnišnici klovn ves čas na voljo. Pomaga lahko, na primer, pri preiskavah, ki se jih otroci bojijo, pri dajanju injekcij. S svojo iznajdljivostjo preusmeri otrokovo pozornost za toliko časa, da lahko zdravnik ali sestra postopek neovirano opravi, otrok pa je manj prizadet, ker je bolj sproščen, ker je njegova pozornost, kot rečeno, usmerjena drugam. Odrasli si zelo težko zamislimo, česa vsega se otrok boji. Tega velikokrat niti ne zna povedati, strahovi so zakoreninjeni v njem, njegovi starši pa zanje ne vedo. Vse to lahko vpliva na zdravljenje. Klovni imajo s tem veliko izkušenj in hitro prepoznajo otrokovo stisko. Včasih zaigrajo zdravnika, ki se ne znajde in ga je strah, drugič pomagajo jesti otroku, ki se prej hrane niti dotaknil ni. Rdeči noski imajo povsem svoj način in svoje sposobnosti zdravljenja.
