Nekaj let je potrebovala, da si je opomogla. Za iskanje bioloških staršev se je opogumila šele po smrti posvojiteljev – bala se je namreč, da bi ju s tem prizadela. Niti sanjalo se ji ni, da bo pot, na katero se je podala, tako težka. Njeno rojstvo je skrbno čuvana skrivnost. Ne razume, zakaj jo vpleteni tako skrivajo, rada bi le, pravi, vedela, kam spada, in končno našla svoj mir.
Od nekdaj je čutila, da je drugačna. »To so občutki, ki te vseskozi spremljajo, težko najdeš besede zanje. Bilo je veliko neizrečenega. Čutila sem, da v odnosu s starši ni vse čisto, da je nekaj vmes. Mama svojega otroka gleda na poseben način, takoj veš, da je med njima posebna vez. Moja mama me je sicer gledala z občudovanjem, vendar je bilo v tem pogledu čutiti zavoro. Njen pogled je govoril: Rada te imam, ampak me je strah pokazati to ljubezen, kajti lahko te izgubim in bom potem prizadeta.«
Pogovor med ženskami prej ali slej vedno nanese na porod in nosečnost. »Moja mama ni o tem nikoli govorila. Enkrat sem jo vprašala, zakaj, pa si je nekaj izmislila. Čutila sem, da ni povedala resnice, da mi nekaj prikriva. Dogajalo se je, da so odrasli umolknili, ko sem stopila v prostor, in takoj sem vedela, da so govorili o meni. Tako si ves čas v negotovosti, čutiš, da je nekaj narobe, da nekaj manjka v vsej zgodbi, ampak nihče ti tega ne potrdi. Zaradi tega si brez kompasa za kasnejše odnose, ne veš, kaj je resnica in kaj ni.«
To doživljanje najnežnejših let je močno vplivalo na njeno samozavest. »Spremljalo me je kup občutkov, od zavrženosti – bila sem izločena iz sistema, ki mu biološko pripadam, do zapuščenosti – čutila sem, kot da sem sama na svetu. Alenka Rebula je nekje zapisala, da ko otrok ostane brez mame, je tako, kot bi ostal sam na svetu, in to je grozljiv občutek.« Veliko je neznank. »Sploh ni podatka, kje sem bila do tretjega meseca starosti, najbrž v neki porodnišnici ali bolnišnici. Do dvajsetega meseca sem bila potem pri rejnikih, tam sem imela nekega očeta, mamo in dva bratca. Pomislite, kako se počuti tako majhen otrok, ko potem kar naenkrat pridejo neznani ljudje in ga odpeljejo drugam. Zbudi se v popolnoma neznanem okolju, med neznanimi ljudmi. Ne veš, kdo so, strah te je, da boš umrl, ker ne veš, ali bodo poskrbeli zate. Vsi ti občutki postanejo del tvoje notranjosti, del tvoje psihične strukture, ki se začne oblikovati v tem času. Vse, kar občutiš, se vtisne vate in vse to si ti, torej zapuščen, zavržen, osamljen. Iz tega potegneš, da nisi vreden. Zato je to tako škodljivo. S tako popotnico vstopaš v odnose, kjer se ti ponavljajo travmatični dogodki zaradi teh čustev. Vmes se poročiš, rojevaš otroke, iščeš službo. Ker ne verjameš, da si dovolj dober, se odločiš za manjvredno delovno mesto, kot bi se lahko. Na enak način izbiraš partnerje. Ker se ne ceniš dovolj, izbereš takšnega, ki ne ustreza tvojim kriterijem. Če imaš trdno psihično strukturo, ki se izoblikuje ob empatičnih starših, ti to pomaga, da te taki dogodki ne podrejo, sicer pa te takšne travme dodatno zaznamujejo in si vseskozi v začaranem krogu. Dokler ne začneš raziskovati, zakaj se ti to dogaja, če seveda imaš to sposobnost. Začne se mukotrpna pot iskanja ljudi, ki ti pri tem lahko pomagajo. Dolgo sem iskala dovolj empatične terapevte, ki bi začutili, kaj pomeni biti zavržen otrok. Potem sem začela predelovati vse te občutke.«
