Tam, kjer se Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke bohotijo nad tremi slikovitimi ledeniškimi dolinami – Robanovim in Matkovim kotom ter najbolj priljubljeno Logarsko dolino – in kjer si je reka Savinja tu in tam v skalni masiv vrezala ozko sotesko, da se lahko zlije v naročje velikih mest, je Solčavsko. V tem skritem kotičku Slovenije, ki se je šele ob koncu 19. stoletja s cesto odprl svetu, ljudje že stoletja živijo povezani z naravo. In prav tukaj se zaradi premišljenih potez pravih ljudi, jasnih vizij in ciljev, potrpežljivosti, predvsem pa zaradi ponižnosti do narave odvija ena najpomembnejših zgodb trajnostnega turizma v Sloveniji, ki jo predstavljamo kot svetel zgled.
Najprej so postavili srce Solčave. Radovednemu opazovalcu lahko Solčava ponudi marsikaj, ker pa so Logarska in preostali dve dolini od nekdaj veljale za privlačnejše in turistično obiskane točke, smo jo po navadi prezrli. Zdaj je ne moremo, kajti v njenem središču se bohoti pred tremi leti odprti, z domačim lesom zgrajeni center Rinka – večnamensko središče za trajnostni razvoj. Tu se turisti najprej ustavijo, hkrati pa je srce, gonilo in eden od pomembnih mejnikov trajnostnega razvoja v regiji, ki se je pred leti začel povsem spontano.
Medtem ko so kmetije, tradicionalno usmerjene v gozdarstvo in živinorejo (danes tudi v turizem, predelavo mleka, lesa in izdelavo kamnitih izdelkov iz okrasnega solčavskega marmorja, ponovno pa je oživela tudi predelava volne, iz katere pridne roke izdelujejo čudovite polstene in pletene izdelke), dobro uspevale, je vasica Solčava postajala vedno bolj prazna. Mladi so se začeli izseljevati. V šestnajstih hišah v vaškem središču danes živi le šestnajst prebivalcev z enim šoloobveznim otrokom. Demografsko stanje v vasi je bilo dovolj resno, da so odgovorni začeli razmišljati, kako oživiti vas, ki je pred 30. leti zaostala v razvoju. »Potrebe so spodbudile razvoj,« je povedal Marko Slapnik direktor Centra Rinka – zavoda za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega, ki nas je v centru sprejel, pridružil pa se nam je tudi župan Lojze Lipnik in nadaljeval: »Začetki so bili težki. Nismo imeli celovite, dolgoročne in jasne vizije. Na eni strani smo imeli velike razvite kmetije, kjer ni bilo bojazni za nasledstvo in socialno varnost, na drugi pa izpraznjeno vasico Solčava, gravitacijsko središče območja. Začeli smo z relativno malo denarja in velikimi idejami.« Njihova vizija je bila usmeriti obisk turistov na 102 kvadratna kilometra velikem prostoru tako, da bi sočasno ohranjali naravo in iskali poslovne priložnosti za domačine.
Najprej so v vasici uredili okolico, napravili nov prireditveni prostor, uredili promet in parkirišče, skratka napravili so red, kjer ga prej ni bilo. »Logično je bilo napraviti še neki center, kjer bi ljudje dobili informacijo o Solčavskem in bi jih lahko usmerili.« In kjer bi jim domačini lahko ponudili svoje izdelke. »Prej nismo imeli prostora, kjer bi obiskovalec lahko videl vse naše izdelke. Če je hotel kupiti zgornjesavinjski želodec, se je moral voziti od kmetije do kmetije, kar je bilo slabo za prodajo,« je dodal Slapnik. Ko so domačinom ponudili, da svoje izdelke prodajajo v novozgrajenem centru, jih je to spodbudilo k ustvarjanju, začeli so razmišljati bolj tržno. Vsak se je specializiral za kakšno stvar, tipično za to območje, in jo tudi domiselno zapakiral. »V začetku jih je bilo malo zainteresiranih za to, zdaj pa imamo sklenjenih že več kot 40 pogodb z domačini, ki imajo registrirano osebno dopolnilno delo ali dopolnilno dejavnost na kmetiji.«
Sredstva za ureditev so dobili s prijavami na razpise. »Iz sklada za regionalni razvoj smo za ureditev vasi dobili približno 800.000 evrov, 1.100.000 evrov pa smo dobili iz norveškega finančnega mehanizma za postavitev Centra Rinka.« V eni stavbi so združili vse javne funkcije; stavba ima informacijsko-predstavitveni del, v pritličju je mogoče videti, kupiti in preskusiti izdelke domačinov, nadstropje više je podjetniški inkubator za mlade Solčavane, povsem na vrhu pa so občinski prostori.
