Kadar sem razmišljala o deželah, ki bi jih vsaj enkrat v življenju želela obiskati, Sibirije nikoli ni bilo med njimi. Nič nenavadnega, moje edine asociacije nanjo so bile mraz, sneg ter kazenska taborišča in gulagi, kamor so v preteklosti ruski vladarji pošiljali tako kaznjence kot nedolžne. Potem pa sem spoznala našo šamanko Mario Ano Kolman (o njej ste lahko brali tudi v Jani), ki že desetletje večkrat na leto odpotuje v Sibirijo. Ko mi je pripovedovala o tej skrivnostni in neskončni speči deželi, kjer ljudje živijo povsem povezani z naravo in ki je, še posebej pozimi, tako čarobna in tiha, je bilo, kot bi me Sibirija poklicala. Začutila sem, da mi lahko pomaga izstopiti iz začaranega kroga tega hrupnega, stresnega in izčrpavajočega »modernega« sloga življenja, začutila sem, da me v njenem širnem prostranstvu čaka cedra, ki me bo povezala z izvorom in s samo seboj.
Ljubljana–Moskva–Tomsk. Zgodaj dopoldne se nas na brniškem letališču pod vodstvom Marie Ane zbere raznolika skupinica osmih popotnikov od malo pod 30 do malo nad 70. Polni smo pričakovanja, bolj so zaskrbljeni sorodniki, ki so nekatere pospremili na letališče. Sredi zime v Sibirijo?! Ne bi šli raje v tople kraje? Resda puščobno sivo nebo bolj nagovarja k slednjemu, a se veselimo priložnosti, da izkusimo temperature okoli -30 stopinj C.
Spoznavati se začnemo na letalu, sedimo po dva in dva, skupinsko pa po pristanku v Moskvi, kjer čakamo na letalo proti Tomsku. Še vedno je videti, kot da smo v Evropi, in kar malo razočarani smo nad komaj -2 stopinjama C zunaj, nobene prave zime tudi v ruski prestolnici … Z mednarodnega letališča Šeremetjevo nas kombi skupaj s prtljago odpelje na letališče Vnukovo, od koder vzletajo letala na notranjih progah. Ob 22.30 poletimo proti Tomsku.
Ledeni krst. Štiriurni polet med dremanjem in klepetom relativno hitro mine in že na letališču v Tomsku je videti, da smo v drugem svetu. Napisi samo še v cirilici, jezik le še ruski, nobenega blišča kot v Moskvi, tudi ljudje so drugačni, vse teče počasneje, bolj umirjeno. Spoznamo domačinko Leno, našo bodočo animatorko in skrbnico. Ko ob petih zjutraj obloženi s prtljago zapustimo letališko stavbo, nas v enem svojih najstarejših mest pozdravi Sibirija: -26 stopinj C. V temi, sonce namreč vzide šele okrog 8.30, se stlačimo v kombi in odločimo za krajši ogled čarobno zasneženega mesta. Ulice so osvetljene, a prazne, tu in tam naletimo na tovornjak s plugom, ki čisti ceste. Ruski Oxford, kot pravijo Tomsku, saj je pomembno univerzitetno središče (študentov je trikrat več kot meščanov), se diči s številnimi monumentalnimi stavbami in nadpovprečno inteligentnimi prebivalci. To je ena pozitivnih posledic večstoletnega izganjanja ruskih intelektualcev v Sibirijo.
Naš redkobesedni voznik Dima najprej ustavi v bližini velikanskega spomenika domovinski vojni. Pri spomeniku, ki upodablja mater, ki sinu predaja puško, gori večni ogenj, kraj pa je v soju luči in naletavanju snežink prav magično lep. A nas kmalu začne zebsti, saj smo še vedno oblečeni kot na letalu. Medtem ko fotografiram brez ene rokavice, mi dlan skoraj zamrzne. Tudi moji zimski škornji, ki so v Ljubljani dovolj topli, mi v mrzlem sibirskem jutru ne dajejo zaščite. Lena ima v kombiju že pripravljene valenke, tradicionalne sibirske škornje iz filca, ki so v sipkem in suhem snegu najboljša zaščita pred hudim mrazom. Preden se peš odpravimo na ogled po mestu, si jih nekateri obujemo, drugi ne – in tem je pozneje žal. Medtem ko se kot edini preživeli prebijamo po zaledenelih ulicah, začne briti mrzel veter, ki nas v hipu premrazi do kosti. Sprehod po bregu reke Tom do Slavljanskega bazara in spomenika Gogolju je naš »ledeni sibirski krst«. V Tomsku si ogledamo še Staroslovanski muzej in obiščemo Aleksejevsko cerkev, v kateri je grobnica Fjodora Kuzmiča, ki še danes velja za čudodelnika. Večina zgodovinarjev trdi, da gre v resnici za ruskega carja Aleksandra I., vnuka Katarine Velike, ki se je leta 1824 odpovedal prestolu in šel med puščavnike.
