»Pet otrok nima rejnikov, še štirim so rejniki odpovedali gostoljubje, vseh devet pa je nastanjenih v Vzgojnem zavodu Planina – vsi z dolgotrajnim rejništvom,« pravi Mojca Centrih, socialna delavka v zavodu. »Otroci so v rejniških družinah tudi osemnajst let in več, s čimer jim je kratena osnovna pravica do staršev in družine.« Rejnik namreč lahko kadarkoli odpove rejniško pogodbo – bivanje otrok v rejniški družini je pogosto pogojeno z njihovo delavnostjo, poslušnostjo, pridnostjo; ti otroci so praviloma nezaupljivi, anksiozni, z vrsto vedenjskih in čustvenih težav pa težje dosežejo skladen osebnostni razvoj. »Oddaja v rejniško družino je lahko le začasen ukrep, stalen je oddaja v posvojitev.« Tri zgodbe mladih fantov potrjujejo, da je nujno treba urediti nedodelano zakonodajo. Kajti otroci potrebujejo varnost, toplino in ljubezen!
Odhod v rejništvo je skrajni ukrep centra za socialno delo, ko so vse druge možnosti izčrpane. Poudarjam, da naj bi centri za socialno delo intenzivno delali z družino, v kateri se pojavljajo alkoholizem, odvisnost od drog, slabi partnerski odnosi, agresija … Lepši izraz za rejništvo je nadomestna družina, čas, ki ga otrok preživi pri njej, je mišljen kot neko prehodno, premostitveno obdobje, dokler ne začne družina normalno funkcionirati – normalno pomeni, da sta mama in/ali oče sposobna zagotoviti normalen psihosocialni razvoj otroka.
Toda če otroci preživijo osemnajst let pri rejniških družinah, nekateri tudi pri različnih, to zagotovo ni prehodno obdobje. Če se otrok, ranljivo in ranjeno bitje, seli deset, petnajst let od ene do druge rejniške družine, kam gre njegov razvoj?
Rejniki so mi povedali, da so čez noč dobili malega otroka, tudi dojenčka, in da so jim rekli, da je to prehodno, za nekaj dni, za en mesec, dva, dokler na centru za socialno delo ne bodo našli druge rešitve. In nato se zgodi, da ostane otrok v rejniški družini do osemnajstega leta. V naši zakonodaji namreč ni določeno, kolikšna je še dopustna doba, da je otrok v rejniški družini, določena je le zgornja meja starosti, osemnajst let oziroma najdlje do šestindvajsetega leta, torej do konca izobraževanja. Nikjer pa ni zapisano, v kolikem času mora primarna družina pridobiti veščine, s katerimi je sposobna vzgajati svojega otroka, in če ji ne uspe, da se sproži postopek za odvzem otroka ter potem namestitev v družino, ki otroka posvoji. To bi bila za te otroke edina rešitev! Težava je še v tem, da otroku povedo, da bo v rejniški družini samo začasno, mesec, dva, eno leto. Otrok razume tako, kot se mu pove! In ko po enem letu spozna, da ne bo več vrnjen v svojo družino, postaja vedno bolj zmeden in pogosto tudi sovražen do rejniške družine. Otrok namreč nikoli ne vidi problema v svoji biološki družini, temveč vedno v rejništvu, v centrih za socialno delo, v zunanjem okolju.
Zakaj otrok ščiti svojo biološko družino?
Ker je to edina družina, ki jo pozna, ker so to njegovi starši. Zelo redko se oddaja v rejništvo zelo majhne otroke, ker se težave največkrat zaznajo kasneje, pri vstopu v vrtec, v osnovno šolo, ko je otrok vedenjsko zelo moteč, agresiven, vidijo se modrice. Otrok gre torej že prej skozi celotno obdobje primarne socializacije, njegova družina je edini model, ki ga pozna. Zato se počuti varnega v njej, tudi če se dogajajo psihične in fizične zlorabe. Takšen otrok je vedno na strani svojih bioloških staršev.
Kako se začnejo kazati težave? Kot agresivno vedenje, rezanje, alkohol, pretepanje?
Različno, nekateri otroci so zelo odporni, imajo vrsto obrambnih mehanizmov, da lahko sploh preživijo v takšni družini. Pri težkih fizičnih, psihičnih, spolnih zlorabah pa otrok, ki nima močnega obrambnega mehanizma, psihično ne preživi: ali se zateče v bolezen, ali v svoj domišljijski svet, ali pa postane agresiven. Več možnosti nima. Ko takšen otrok pride v puberteto, se pokažejo vse razsežnosti travmatskih izkušenj: začne podoživljati vse, kar se je dogajalo v preteklosti, začne se zavedati dogodkov. In takrat pride do različnih reakcij: pojavi se ali samopoškodbeno vedenje ali pa neobvladljiva agresivnost. Otrok ne zna pojasniti, zakaj tako ravna, pove le, da je živčen, nervozen … Največji problem pri nas so prezrti otroci: to so tisti, nad katerimi so se vrsto let dogajale zlorabe, ki jih ni nihče opazil, zato ker je bil otrok tih, zaprt, neopazen. Šele ko ga hoče nekdo malo bolje spoznati, se odvije klobčič zgodbe – bil je zlorabljen! To je težko opaziti, ker živijo ti otroci v uglednih družinah, z visoko izobraženimi starši, nihče si ne predstavlja, da so v takšnih družinah otroci zlorabljeni, ustrahovani.
