Na žalost v naši državi nihče več ne razmišlja, da bi lahko bili Švica. O, pa smo – v bivši Jugoslaviji smo bili Švica za druge republike in smo si domišljali, da bi lahko bili prava Švica, če nas drugi ne bi ovirali, po vstopu v EU pa so nam nasploh zrasla krila. A so se žalostno polomila. Kaj je šlo narobe? Če boste vzeli v roke knjigo novinarja in diplomata Bojana Grobovška Zakaj Slovenija ni Švica, ki je pravkar izšla, boste morda spoznali, kje in kako smo ga lomili, verjetno se boste tudi razjezili nad neprijetnimi ugotovitvami, da smo v usodnih trenutkih reagirali otročje in z napuhom, nedvomno bodo podivjali oboževalci Martina Krpana, saj Grobovšek trdi, da švercar in utajevalec davkov nikakor ni primeren narodni junak za današnje čase. Pomirite se – vse to je namreč tudi obširno razložil.
Zakaj nismo Švica. Pa udariva naravnost – kje se je zalomilo? Smo bili res nekaj posebnega in smo to zapravili ali pa smo imeli o sebi napačne predstave?
»Res smo bili socialistična Švica, imeli smo elane in gorenja, za takratne pojme smo bili disciplinirani in pridni, ampak vse to v zaprtem sistemu Jugoslavije in večinoma ne v konkurenci s preostalim svetom. V samostojno državo smo šli dokaj napihnjeni in prepotentni, izogibali smo se naravnih zaveznikov, kot so recimo Čehi in Poljaki, češ da niso prava družba za nas, da smo boljši. V resnici so jih v bloku, kjer so živeli, tlačili in jim vse pobrali, medtem ko smo mi potovali po vsem svetu, izvažali delovno silo in privabljali turiste. Iz zdomskega denarja so se opremljale delavnice in kmetije, zidali hiše in vikendi. Začeli smo verjeti, da je vse to odraz naše genialnosti, oni pa da so nesposobni. Po zlomu socializma smo polni sebe krenili v svet, svet pa se je spremenil. Imeli smo primerjalno prednost, leta 2004 smo prišli v EU, kar je velika stvar. Res je, da ima veliko problemov, je pa vsekakor najuspešnejša integracija na svetu. Takrat bi se morali ustaviti, izkoristiti čas debelih krav, ki je še bil v Evropi, se reformirati in zmetati iz sistema ves nekoristen balast, se dokončno odločiti, kaj in kako hočemo. Mi pa smo rinili v predsedovanje Uniji, se trudili, da bi bili prvi med novimi člani v evru …«
Moči smo torej izgubljali v trušču in blišču, namesto da bi naredili red, dokler nam je bila finančna muza še naklonjena. Ukvarjali smo se s predsedniškim letalom (pravzaprav se še vedno), naši politiki (tudi tisti ne prav visokega ranga) so po svetu izbirali najdražje hotele, tuje goste smo sprejemali s sirenami in (ne)ustrezno pozornostjo, še posebej tiste z divjega zahoda. Veliki avtomobili, varnostniki, šoferji … Smo s tem kompenzirali svojo majhnost, se tozadevni prepotentnosti, ki vzbuja ljudem neprijeten občutek, res ni bilo mogoče izogniti?
Minister na vlaku. V knjigi sta dve poglavji, Zakaj Slovenija ni Švica in Zakaj Švica ni Slovenija, kjer lahko prebereš zanimivosti in primerjave, ki nam niso ravno v prid. »Ni nujno, da imaš Švicarje rad, vsekakor pa jih moraš spoštovati,« pravi sogovornik. »Čeprav sodijo med najbogatejše družbe, ostajajo skromni, mi pa svojega napuha ne znamo preskočiti, kar je zelo neevropsko. Ne morem, recimo, pozabiti visokega gosta, ki je na koncu vzel košček kruha in spoštljivo pomazal krožnik, kaj šele da bi kaj pustil! Bogastva se ne kaže, z njim se ne napihuje, ker je to neokusno in vzbuja zavist. Švicarski politiki, ki imajo zelo visoke plače, skrbno pazijo, da ne bi s potratnostjo dražili ljudi. Prav nič čudnega ni, če potniki zjutraj opazijo na železniški postaji v Bernu prometnega ministra, ki se je od doma v Zürichu pripeljal z vlakom. Zgodilo se je, da ni imel kam sesti, seveda so mu hitro našli prostor, pa je rekel, da ne bo sedel, ker je on kriv, da v vlaku ni prostora za vse. Tudi drobno gospo, ki pešači v parlament z ogromno torbo čez ramo, je mogoče včasih opaziti, neredki jo prepoznajo, saj je ministrica za finance. Seveda imajo vsi politiki od drugod službena stanovanja pa šoferje in varnostnike, a vse to uporabljajo, če je res treba.« Seveda človek takoj pomisli, da imamo tudi pri nas nekaj skromnežev med politiki, ki sedejo na kolo, se prevažajo z avtobusom in se otepajo varnostnikov, samoumevno pa to ni. Takoj jih obtožimo lažne skromnosti.
