Tam je zadovoljen celo s podpovprečjem, pravi. Kadar pa teče, plava in kolesari, rad tekmuje ter doseže rezultat. Je v svetovnem vrhu v disciplini ironman. Všeč mu je, kadar preseže samega sebe, se spoznava in tudi malček hodi po robu. Ironman je postal po naključju. Sicer pa v naključja ne verjame, bolj v neki vesoljni načrt. Ki je vedno pravi tak, kot je. Le prisluhniti si je treba znati, pa bomo gotovo dosegli želeno. Tek, kolesarjenje in plavanje, ločeno ali skupaj, je odličen način, kako si priti bliže. Andrej spodbuja k aktivnejšemu preživljanju časa tudi druge. Cekinčice se imenuje ženska tekaška skupina, ki jo vodi, in njene članice so navdušene. Tako tiste, ki jih pripravlja na maraton, kot one, ki po porodu ne najdejo moči, a jim prav dobro ozračje pomaga, da se vrnejo v aktivno življenje.
Tek mora biti v veselje. »Dve leti je, ko sem na željo prijateljic začel trenirati ženske. Čudovito vzdušje nas vodi in vsak teden se nam pridruži kakšna nova.« Skupaj trenirajo tiste, ki se pripravljajo na 42 kilometrov, in tiste, ki so si po porodu zastavile, da bodo pretekle dm-ov tek, pove. Ženske vedo, da bodo prejele toliko, kot bodo vložile, da ni nobenih bližnjic, da je tek individualen šport, ki pa jim bo lahko pomagal na drugih področjih življenja, saj bodo lahko prigarane rezultate prenesle, kamorkoli bodo želele. Njihov trener Andrej Bivic to dobro ve. Ker zna motivirati sebe, zna biti odličen motivator tudi zanje. »Pridejo ženske, ki bi rade kar takoj, prvič po dolgem času mirovanja, tekle pol ure ali uro skupaj. To je napačno. Telo se mora počasi navaditi na nove obremenitve. Lahko si naredijo več škode kot koristi, si poškodujejo tetive, kaj strgajo, samo zato, da si dokažejo, da zmorejo. Tek mora biti v veselje. In v naših skupinah je.«
Pomembno je vedeti, zakaj tečem. Andrej ni samo dober trener telesa, ampak tudi glave. Ta je tista, ki mora biti na mestu, kadar pripravlja ženske na 42 kilometrov. »Pri 30. do 35. kilometru vedno pride kriza, ko se začnejo spraševati, kaj jim je tega treba bilo, in treščijo ob zid. Tedaj se pokaže pravi karakter človeka. In na ta zid jih moram pripraviti. Pomembno je, da vsaka ve, zakaj teče. Če nima tehtnega razloga, ne bo pretekla maratona.« In ženskam uspe. Nekatere potrebujejo samo potrditev, da zmorejo, in potem ne osvajajo več maratonov, nekaj pa je tudi takih, ki jim potem začne tek pomeniti toliko, da postane njihov slog življenja. Kot je postal Andrejev.
Kako razporediti čas. Vstane ob petih, pred šesto je že v Tivoliju, kjer plava. Ob sedmih odpelje osemletno hčer v šolo, potem si privošči enourni tek, gre v službo (ima lastno podjetje; ideja zanj mu je kapnila med tekom in je, mimogrede, zelo uspešno). Po službi kolesari. Ob desetih zvečer pa so domače luči že pogašene. Ko ga vprašam, zakaj se tako žrtvuje za vse skupaj, pove, da zato, ker se lahko. Kadar mu ljudje naštevajo razloge, zakaj ne morejo tega in tega, ker da nimajo časa, jim pravi, da imamo vsi enako časa na razpolago, od Billa Gatesa do klošarja – od vsakega posebej pa je odvisno, kako si ga bo razporedil. Mimogrede predlaga in pokaže vaje, ki bi jih lahko delali, medtem ko gledamo televizijo ali čakamo v vrsti. Ko ga vprašam, ali beži pred problemi, ko toliko trenira, mi odgovori, da ne, je pa res, da so tek, kolesarjenje in plavanje lahko odlična psihoterapija.
