Nekako v istem času mu je v prometni nesreči umrla mama, oče pa je zbolel za rakom. Pomagal mu je, mu stal ob strani, ob tem pa zapostavljal sebe in svoje zdravje. Zaradi kroničnega obolenja jeter in trebušne slinavke je bil stalno na bolniški in zdravnik mu je pri enaintridesetih letih predlagal invalidsko upokojitev. Ker je bilo zanj zdravje dotlej nekaj samoumevnega, ga je to povsem šokirano. Vedel je, da je čas, da stori kaj zase. »Ker sem znanstvenik, sem k temu pristopil znanstveno,« se smeji.
Ko je zbolel, je vedel, da se mora umakniti iz mesta in približati naravnemu slogu življenja. Po dolgem iskanju je pred tremi desetletji našel kotiček in pred šestimi leti sta se z ženo dokončno preselila tja, prej pa so v hišici med istrskimi gorami preživeli vse proste dni. Svež zrak in mir sta dobro vplivala na njegovo počutje, čeprav so bili izvidi ledvic in slinavke še vedno slabi …
Presnojedec. »Ko sem začel raziskovati, kaj bi mi pomagalo, sem šel nazaj k naravi – preučeval sem zgodovino človeškega prehranjevanja, biološko pridelano prehrano, presnojedstvo. Na koncu sem ozdravel s tehnološko predelano hrano, torej s pomočjo visoke tehnologije,« začne naš pogovor. »Preučeval sem, kaj potrebuje naša celica za življenje, in prišel do nekih izvlečkov, 'kurjih juhic'. Za ozdravitev potrebujemo določene stvari v bolj koncentrirani obliki, kar je človek vedno iskal – primer je recimo propolis, pa smrekovi vršički. Ko sem tako razmišljal, sem videl, da če hočem življenje po meri svoje celice, moram upoštevati tudi razvoj znanja.«
Najprej je poskusil s presno hrano. Leta 1986 najprej za kratek čas, resneje pa leta 1993. Presnojedstva sta se lotila skupaj z ženo, ki je leto pred tem prebolela kožnega raka. »Ženi se je koža zacelila, pozdravila so se ji vnetja. V koprskem stanovanju sva štedilnik kar pospravila. Navdušenje na začetku je bilo veliko.« Čez nekaj časa pa je začel pri sebi opažati negativne posledice takega prehranjevanja. »Bil sem presuh, brez energije, zobje so me skeleli, se mi krušili, nisem se upal več hecati s tem. Premalo beljakovin sem zaužil. Toda če hočeš videti, kaj je za obzorjem, moraš čez rob,« se nasmehne.
Zdravilni sok iz pšeničnih bilk. Njegovo stanje se je izboljšalo s pitjem zelenjavnih sokov, predvsem je bil navdušen nad sokom iz pšeničnih bilk. »Zame je kraljica živil. En kilogram takega zelenega bilja ima toliko hranil kot 23 kilogramov zelenjave, antioksidantska moč takega soka pa je 100krat večja od običajnih sokov. Pri starejših sorodnikih sem videl neverjetne učinke regeneracije.« Toda gojenje teh bilk je zahtevalo veliko dela, kar štiri kvadratne metre sobe je imel zasedene z njimi. »Moraš se odločiti, ali boš vrtnar ali učitelj,« skomigne z rameni. »Bil sem navdušen, po drugi strani pa še vedno izčrpan, moja jetra se še vedno niso pozdravila.« Njegovo pozornost je nato pritegnila vest, ki je leta 1997 obkrožila svet, namreč da so uspeli narediti mineralni prah, ki naredi vodo podobno tisti v dolini reke Hunza, ki je znana po številnih čilih stoletnikih. Ta pitna voda ima namreč take lastnosti kot voda v živih organizmih, je živa! »Naša ledeniška voda nima takih lastnosti. Takšno vodo so odkrili še v Tibetu, Gruziji ter na dveh krajih v Srednji in Južni Ameriki. Povsod so stoletniki, njihova posebna ledeniška voda pa ima zelo drobne silicijeve minerale, koloide in je izjemno antioksidantska.«
Skrivnost vode iz Hunze. »Vso zimo sem študiral. Vedno najprej vse preberem in preštudiram, potem preskusim. Zelo zanimiva se mi je zdela primerjava žive vode s sokom pšeničnih bilk, nad katerim sem bil tako navdušen. Tvegal sem in naslednjo pomlad iz Amerike naročil prvi dve steklenički kapsul s tem prahom.
