V negotovih časih, ko veliko ljudi ostaja brez rednega dela in posledično prihodkov, ko so cene nujno potrebnih življenjskih dobrin vsak dan višje in za mnoge skoraj nedostopne, je logično, da veliko ljudi išče izhod ter si želi tako ali drugače pomagati po lastnih močeh. Tu pa se lahko zaplete. Morda zaradi nepoznavanja predpisov ali po načelu »če lahko drugi, lahko tudi jaz« se lotijo stvari, ki imajo lahko usodne posledice za generacije zanamcev. Pretiravam? Sploh ne, kajti beseda teče o naravi, ki je veliko bolj ranljiva, kakor se zdi na prvi pogled. Zato obstajajo zakoni, ki naj bi jo vsaj delno varovali pred pretiranim izkoriščanjem in nas vodili, da bi vedeli, kaj z njo smemo početi in česa ne.
Kje si, gorska straža? Ljubitelji gora, stari tam okoli šestdeset in več, se zagotovo še spominjajo predstavnikov gorske straže, ki so budno bdeli nad zaščitenimi rastlinami in jih je bilo moč srečati tudi na najbolj odmaknjenih gorskih poteh. Spominjam se mame, ki me je na Golici sredi morja narcis opozarjala, kako velik šopek lahko naberem, in kako je celo oče, ki ga nobena stvar zlepa ni vrgla iz tira, ob sestopu v dolino postajal vedno bolj živčen, če je bilo narcis več, kakor je bilo dovoljeno. Modro-zelena značka z encijanoma v sredini je pomenila avtoriteto, in čeprav se ne spominjam, kakšne kazni so bile predpisane in kaj se je zgodilo s kršitelji, če sploh kaj, je bila prisotnost »nadzornikov« več kot dovolj, da je velika večina rastlin ostala tam, kjer je morala ostati.
Gorska straža pod okriljem Planinske zveze Slovenije sicer še obstaja, vendar je izgubila ostrino, prvotno delovanje pa se je spremenilo v druženje, spoznavanje narave in čistilne akcije, torej v nekakšno prepričevanje prepričanih. Njihovega glasu se ne sliši niti ob najbolj v nebo vpijočih skrunitvah narave in zato tudi na papirju zapisane lepo zveneče besede o njihovem delovanju izzvenijo v prazno. Zakaj je do tega prišlo, ne vem, vem pa, da so že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s Pokljuke čez mejo romali celi prtljažniki gob, borovnic, malin in zdravilnih zelišč, ki so jih vsem na očeh nabirali bodisi sosedje Italijani ali kar naši podjetneži, ki so zavohali obilen zaslužek.
Prepovedano izkopavanje rastlin! Človek bi pomislil, da slabše ne bi moglo biti, pa se je zgodil preporod in za rastline so se množično začeli zanimati tudi ljudje, ki še nekaj tednov pred tem niso ločili marjetic od regrata. Tržišče so preplavile gore knjig o nabiranju in pripravi zelišč, ustanavljajo se društva in pripravljajo delavnice o izdelovanju pripravkov, ne da bi bilo kjerkoli navedeno, kaj se sme in česa ne, katere rastline so zaščitene in katere ne.
Kajti rastline so naše naravno bogastvo. So res? Njihovega pomena se še kako zavedajo v državah zahodne Evrope, kjer so kazni za kršitelje zakonov, ki ščitijo rastlinski in živalski svet, zelo visoke. Pri nas je drugače. Kazni so nizke, največkrat jo kršitelji odnesejo zgolj z opominom, in zato zakonov nihče ne jemlje resno. Ste vedeli, da je pri nas z zakonom o varstvu narave prepovedano izkopavati ne samo zaščitene, temveč vse prosto rastoče rastline? Ne glede na zakone pa lahko v marsikateri publikaciji (knjigi, reviji in časopisu) preberemo, kako korenine te in te rastline izkopljemo, umijemo, narežemo in tako naprej. Na delavnicah udeleženci to celo družno počnejo in potem veselo nadaljujejo vsak zase, ne da bi kdorkoli od odgovornih povzdignil glas ali celo izpostavil avtorja publikacije, ki so jo imeli za vzor.
