O tem bi še več znali povedati njeni bolniki, je pa povsem jasno, zakaj si je bila tako blizu z Janezom Drnovškom, njegova fizioterapevtka je bila osem let, in zakaj se je med njo in Tino Maze stkala tako posebna vez. Nežka se je letos vseeno odločila, da se poslovi od Tine oziroma njene ekipe. Čas je, da se posveti sebi, bolnikom v svoji novi ordinaciji, ki bo nared do poletja, in hčerama.
»Trudim se, ni pa lahko v tem času vzgajati pubertetnikov,« mi je odgovorila Nežka, ko sem jo vprašala, ali pozna, saj je vendar terapevtka, vse prave prijeme pri vzgoji. »V tem primeru mi terapevtske sposobnosti prej škodijo kot koristijo, otroci nočejo imeti terapevtke, včasih potrebujejo samo mamin objem, nobenega analiziranja in moraliziranja. Vsega se morajo naučiti sami, s padci vred.« Obe Nežkini hčeri, starejša hodi na smučarsko gimnazijo v Avstriji in si želi pozneje v Ameriki študirati športno psihologijo, imata zelo močan značaj in se ne pustita dosti voditi. Po mami? »Ne vem, morda, čeprav jaz nisem bila takšna, ko sem bila stara toliko kot onidve.«
Nežkino otroštvo, doma je iz Žirov, njenega še vedno najljubšega kraja, je bilo lepo, v tesnem stiku z naravo in obdano z ljubečimi ljudmi, ti so podpirali in hkrati dopolnjevali njeno posebno občutljivost, ki jo je prinesla s seboj na ta svet. Tesno vez je čutila s svojo staro mamo, žensko s sedemnajstimi otroki in brez šol, a z veliko modrosti. Nežki je podarila veliko življenjskih resnic. Umrla je, ko je bilo Nežki petnajst let, in kar nekaj časa je potrebovala, da se je sprijaznila s to izgubo. Odraščanje zna biti kdaj zares težko, Nežka je to občutila, ko je šla v Ljubljano na srednjo zdravstveno šolo. »Prvo leto sem v internatu vsak večer jokala, tako domotožje sem imela. Pri petnajstih si še zelo mlad za pot v svet.« Največ tolažbe in opore je dobila od sestre dvojčice, ki je takrat hodila v šolo v Kranj. Še vedno sta zelo povezani.
Po srednji šoli je šla študirat delovno terapijo, pa se po letu dni prepisala na fizioterapijo. »Poklicala me je,« je povedala Nežka, ki je že kot otrok vedela, da bo terapevtka. Odkriti je morala le še to, kakšne vrste.
Še kot študentka in tudi po diplomi je delala pri sestrični v Sunny studiu, po rojstvu prve hčerke je našla dopoldansko službo v zdravstvenem domu Vič. V super kolektivu je delala dvanajst let, ampak v njej je ves čas tlela želja, da bi z bolniki lahko delala drugače, z več subtilnosti in časa, da se lahko odprejo. In je šla na svoje. »Zelo pogumna sem bila, glede na to, da sem ostala sama z dvema otrokoma in velikim kreditom. Verjela sem vase, zato sem bila pogumna.«
Nežka, pri kateri pomoč velikokrat poiščejo športniki, ima šport rada, nikoli pa ni tekmovala. »Nisem tekmovalna, ne tekmujem z drugimi, tega ne potrebujem. S seboj pa ja, vsak dan. Pomembno je, da presegaš samega sebe, kajti pravo življenje se začne šele potem, ko zapustiš cono udobja. To tekmovalnost, preseganje svojega udobja in lenobe, to pa imam.«
Nežka je imela pri 21 letih hudo nesrečo. Med zimskim vzponom je padla dvesto metrov globoko in čeprav je bil kar pravi mali čudež, da je preživela, sama pravi, da ni bilo tako hudo. Nekaj posledic je ostalo tudi na telesu, s strahom pa je dokončno opravila lani, ko je šla prvič po nesreči, po 22 letih, spet plezat v snegu. Le tvega ne, tako kot je takrat.
Ena od mnogih lekcij, ki jih je Nežka doslej predelala na svoji poti, na poti do močno razvite jasnočutnosti, kot sama reče temu. »To subtilnost ima vsakdo v sebi, le prisluhne ji ne. Saj ji na začetku tudi jaz nisem in sem zato naredila ogromno napak. Z leti pa spoznaš, da je super poslušati sebe, da pravzaprav edino tako lahko živiš samega sebe.«
Zanimalo me je, ali s tem svojim čutom, s svojo jasnočutnostjo, sploh lahko opazuje in srečuje ljudi, ne da bi jih analizirala. In je priznala, »moram se prav malo zadrževati, da ne analiziram. Analiza je včasih paraliza, zato raje iščem kot analiziram. Včasih pa se seveda oglasi poklicna deformacija in pomislim, katero terapijo bi kdo potreboval.«
Nežka se je šolala v Novi Gorici pri Samu Lutmanu in spoznala sakralno terapijo, visceralno mobilizacijo, to je manualna terapija notranjih organov, pa kraniosakralno terapijo, pri kateri gre za povezavo čustev in telesa. »Samo je zelo dober učitelj, peljal nas je prek procesov ozaveščanja lastnih čustev, vzorcev, skozi družinske postavitve. Tako dobiš in razvijaš to svojo subtilnost.«
