Pri Medveškovih doma v Dragomlju pri Domžalah je pozvonilo. Janez, hišni gospodar, je odprl vrata in tam je stal neznanec. »Bog daj, kaj bo dobrega,« je prijazno pozdravil Janez prišleka in ta mu je odzdravil v mehki dolenjščini, vendar s poudarjenim in razpotegnjenim ameriškim r-jem. Izkazalo se je, da je Kanadčan, druga generacija Slovencev, ki so se preselili iz Slovenije. Oče in mama sta mu pred odhodom v Slovenijo dala listek, na katerem je bilo napisano, pod točko ena, pojdi na grob starih staršev, pod točko dve, poišči Janeza Medveška. Prišel je zato, da bi se v imenu staršev zahvalil za vse poslane fotozgodbe iz Slovenije. Janez Medvešek skupaj z ženo Eli namreč hodi po najlepših koncih Slovenije, jih fotografira, potem pa doma zloži v zgodbe, ki jih opremi s svojimi mislimi in podloži s slovensko glasbo ter pošlje na več kot dva tisoč naslovov po Sloveniji in svetu. Mnogim ljudem, zlasti Slovencem v tujini, te fotozgodbe pomenijo ogromno. Janez tem pripovedim nameni ogromno časa. »Moj trud je poplačan, ko se mi zgodi kaj takega, kot je ta nepričakovana zahvala iz Kanade.«
Najprej slikopleskar. Janez si je že od majhnega želel, da bi postal slikar. Za to ni bilo možnosti, a je vseeno izbral poklic, v katerem se uporabljajo barve, postal je soboslikar. Bil je zvedav mladenič in »bogami, vedno me je vleklo nekam v kulturo«. Petnajst let je bil zelo dejaven član kulturnega društva Šentjakob. »No, Jani, kar povej, da sva se spoznala na bralnih vajah za neko predstavo,« ga je spodbujala žena. Janez je seveda takoj pritrdil. »Seveda, seveda, na bralnih vajah sva se našla. In poročila,« je dodal za piko na i. To so bili naporni časi, spominjal se jih je kot izjemno delavnih. »Ma kaj delavnih, garal sem kot kakšen norec! Delal sem pri zasebniku, cele dneve, sobote in pol nedelje.« Eli pa je dodala, da ga je velikokrat našla spečega pred slikarskim stojalom, saj je vsako prosto sekundo izkoristil za to, da je lahko slikal.
Pregorele varovalke. Vse okoli slikanja ga je privlačilo kot magnet. »Pokupil sem vso slikarsko literaturo, ki je bila takrat na voljo, prebral vse, kar sem zasledil o slikarstvu, in se vpisal v slikarsko šolo pri akademskem slikarju Savu Sovretu ter naredil štiri semestre. Vmes pa delal in še enkrat delal. Malal, seveda. Pri privatniku. Kar naenkrat je bilo preveč za telo, ni zmoglo več,« je pripovedoval. Pa se je sesul. »Varovalke so mi preprosto pregorele.« Eli ni vedela, kaj narediti, saj Janez ni hotel k zdravniku. »Ja, takrat se mi je zdelo, da je zame najbolje ostati doma, ker če bom zbrcal do konca, naj to storim doma,« je začinil svojo pripoved z malce črnega humorja. Kljub temu sta poklicala na pomoč znanko iz skupnih kulturnih logov, dr. Mojco Zajc Kraševec. »Ta mi je pa dala tinte piti,« se je spominjal Janez. »Jasno in glasno je povedala, da se moram začeti ozirati za kakšnim drugim delom, delom, ki ga bom opravljal z veseljem!«
»Človek obrača, Bog pa obrne,« je pomodroval Janez Medvešek, ki je videti kot kakšen pesnik (in tudi je) ali pa slikar. Fotografinji Mateji se je zdel kot lik iz filma, zato ga je vprašala, ali ima morda tudi baretko. Po njenem namreč taki tipi, kot je Janez, nosijo baretke. No, Janez je nima.
Prišli so novi časi in obrtniku, pri katerem je bil zaposlen, se je zalomilo, zato je čez noč ostal brez službe. Na misel mu ni prišlo, da bi šel na zavod za zaposlovanje. Takoj naslednji dan je v mapo »napokal« svoje slikarske izdelke in odšel na občino.
Slikarski espe. »Bogami, smejalo se mi je na vsa usta. Čutil sem neko lahkotnost in svobodo. Na občino sem prišel s kufrom svojih izdelkov. Vratar me je vprašal, kam grem. Jaz pa njemu: dajte mi enega, da se pogovorim, rad bi odprl slikarski s. p. Kasneje me je referentka napotila k davčnemu svetovalcu, saj ni vedela, kaj bi počela z menoj. Svetovalec je bil za to, da postanem slikar, malo sva se kunštvala, kam naj me da, nekaj sva našla, potem pa je bilo samo še vprašanje, koliko davka naj mi 'nabije'. Pa sva uredila tudi to.« Odsihmal je imel Janez slikarski espe in iz njega je odšel v zasluženi pokoj.
