Od nekdaj je imela preveč kilogramov. Kot najstnica je poskušala z različnimi dietami, a se je po vsaki le še dodatno zredila. Ob začetku študija v Ljubljani pa se je odločila ter popolnoma spremenila življenje in prehrano. Uspelo ji je shujšati. Sprememba je prinesla načrte. Nežika si želi postati zgled. Nekoč v prihodnosti bi rada pomagala otrokom s čezmerno težo.
Rdeči alarm. Debeluška je bila vse od tretjega leta. Zelo rada je jedla, se spominja. A takrat je bila pač samo zdrava, simpatična, dobrovoljna in živahna debelušna deklica. V osnovni šoli je čez teden jedla pri babici in njeni kuhinji se je bilo težko upreti, se smeje Nežika. Mama je kuhala le ob koncih tedna, in to predvsem zdravo hrano, poleg tega se je ves čas ukvarjala s športom. Pravzaprav ni imel nihče v družini problemov z odvečno težo. Samo Nežika je očitno preveč jedla.
»Jedla sem zajtrk, pa malico in kosilo v šoli, potem še eno kosilo pri babici, zvečer ob televiziji pa sendviče, vrečko čipsa, smokije, košček čokolade … In bila sem vse težja. V osmem razredu osnovne šole sem bila že zelo debela. Na koncu šolskega leta mi je uspelo shujšati, in to predvsem zaradi valete, v srednji šoli pa so se začeli kilogrami znova kopičiti, tako da sem v tretjem letniku dosegla 'rdeči alarm', 74 kilogramov, kar je za mojo višino 165 centimetrov kakšnih dvajset kilogramov preveč. Vse moje prijateljice so bile suhice in bolelo me je, da tako izstopam po videzu. Hudo mi je bilo, ker si nisem mogla z njimi izmenjevati oblačil, tako smo se namreč družile in one so to počele. Poleg tega so se mi na koži pojavljali grdi izpuščaji, bili so, kot je ugotovil zdravnik, psihosomatske narave. Starša sta mi skušala pomagati, razumevajoče sta z menoj iskala rešitve, mama se je z menoj veliko pogovarjala in me ni nikoli silila v diete ali kaj, na kar nisem bila pripravljena. Kot socialna delavka je imela dovolj izkušenj, tako da je vedela, da bom zmogla, ko bom v sebi našla dovolj tehtne razloge. Vedela je, da moram najprej sama dojeti, kako je z menoj, da se moram disciplinirati in odločiti za nov življenjski slog. Zelo sem hvaležna družini, da je imela dober pristop za moje težave in me ni dodatno obremenjevala. Tako sem ves ta čas živela v ljubečem okolju,« poudarja Nežika.
Idealna teža. Ko se je odpravila na študij v Ljubljano, je bila že na poti hujšanja, a tokrat ni šlo za katero od diet, temveč za drugačen odnos do hrane in manjše obroke. Odločila se je za več manjših obrokov, iz prehrane je izločila sladkor in ogljikove hidrate ter začela razmišljati o tem, kaj kupuje in je. Ker jo je kuhanje že od nekdaj zanimalo in ker se je ob babici naučila osnovnih kuharskih veščin, se je zdaj poglobila v zdravo kulinariko in začela ustvarjati recepte ter pripravljati jedi iz kakovostnih, zdravih ter tako imenovanih superživil. »Iz vsega tega ne delam kakšne velike znanosti, nič ne tehtam in ničemur se ne odrekam, si pa prizadevam pripravljati okusne, zanimive in lepe obroke. Medtem sem dojela tudi to, koliko v resnici potrebuje moje telo, da lahko normalno deluje.«
Začela je hoditi v fitnes, tam je štiri mesece vsak dan telovadila z osebnim trenerjem, da se je naučila pravilno izvajati vaje, nato pa je nadaljevala sama. Vstaja ob petih zjutraj, si pripravi smuti, telovadi, se vrne v apartma v študentskem domu, zajtrkuje in se uredi za odhod na predavanja. »V tem letu sem nekajkrat resda pomislila, zakaj neki moram tako zgodaj vstajati in se mučiti s telovadbo, ko sem prišla v fitnes, pa me je slaba volja v hipu minila, po treningu sem bila nasploh zelo zadovoljna. Kmalu zatem sem začela v vadbi zelo uživati. Kilogrami so se počasi topili in v preteklem letu sem se znebila še tistih 13 kilogramov, kolikor mi je manjkalo do idealne teže. Po vsem tem je bilo treba pridobiti mišice in zdaj imam lepih 58 kilogramov,« se nasmehne lepotica.
