Smo brez ministra in očitno brez politične volje za spremembe, vsi akterji zdravstvene in siceršnje politike pa stojijo vsak na svojem okopu in ga branijo za vsako ceno. Kirurg ortoped, ki je lanskega januarja začel opozarjati na korupcijo v zdravstvu, se iz Švice vsak drugi konec tedna vrača domov v Slovenijo, ki jo je moral zaradi pritiskov zapustiti. Vendar to ni edina cena, ki jo je plačal, najvišja je osebna. A pogumni Primorec še ni obupal in tudi ne bo! S svojo ekipo je pripravljen popeljati slovenski zdravstveni sistem na bolje.
V državah, po katerih se tako radi zgledujemo, ne bi nikoli prišlo do tega, ker je tisoč varovalk, ki to preprečujejo. Treba bi bilo narediti jasno in strokovno analizo, jo prikazati javnosti in odstaviti oziroma ustrezno sankcionirati ljudi, ki so odgovorni za to.
Vrhunec dogajanja je zagotovo tragedija deklice Pike, ki je umrla, ker se zdravniški konzilij kar pet dni ni sestal in uredil operacije, njena preživela dvojčica Pija pa ima cerebralno paralizo, ker se je neki zdravnik na nekem drugem oddelku odločil, da ne bo carskega reza, čeprav je bil predpisan in dogovorjen …
To je tako težka zgodba, ki kaže, da je bolnik popolnoma brez pravic in nima nobenega vpliva na sistem, ker ni pravega nadzora in ne prave odgovornosti. Staršem preostane edino to, da iščejo neko zadoščenje po pravni poti, vendar vsi vemo, kako je s tem in kako dolgo to traja. Medtem ko je zunaj popolnoma jasno, da gre zdravnik v zapor ali izgubi licenco, ker je naredil hudo malomarno napako, je to pri nas še tabu. Pri nas je videti, kot da sploh ni zdravniških napak. Ob tem, da recimo dobro vemo, kako je s tem v Nemčiji in drugih urejenih sistemih, kjer so zelo jasne številke, koliko ljudi tam umre zaradi zdravniških napak, kakšne so odškodnine, koliko zdravnikov zaradi tega izgubi trajno ali začasno licenco. Pri nas tega ni.
Kaj bi se zgodilo v Švici, če bi prišlo do takšne tragedije?
Sploh ne bi prišlo do tega. Ker če bi se to zgodilo, bi izgubil službo tako direktor bolnice kot vsi šefi, odškodnina staršem pa bi bila tako visoka, da bi bolnica bankrotirala, če bi se dokazala krivda. A pri nas se ne bo zgodilo nič. To je naše stanje.
Ste še vedno optimist, še vedno mislite, da lahko kaj storite, kot ste mislili pred letom in pol, ko ste začeli opozarjati na korupcijo in druge anomalije v zdravstvu?
Žal je situacija povsem enaka, kot je bila lani januarja, oziroma je še slabša. Edina novost je ta, da sedaj prav vsi akterji v zdravstvu poudarjajo popolnoma isto, kar mi iz Iniciative zdravnikov za transparentno in strokovno javno zdravstvo govorimo že leto in pol: da sistem ni transparenten, da je v zdravstvu veliko vsestranske korupcije. Sistem spontano razpada, se razgrajuje, vsak akter stoji na svojem kupu in ga brani za vsako ceno. Zdravniki pravijo, da manjka tisoč zdravnikov, sestre pravijo, da jih je nekaj tisoč premalo, zavarovalnice tulijo, da ne smemo ukiniti dopolnilnega zavarovanja, dobavitelji trdijo, da se preveč pritiska nanje, gradbeniki se razburjajo, da nimajo več kaj delati … Glede optimizma pa; ja, še vedno smo ekipa, ki je pripravljena delati, in po mojem mnenju smo sposobni v pol leta spisati oba ključna zakona in začeti iskati kompromise za izvajanje reforme v zdravstvu.
Torej niste popolnoma opustili upanja, da boste minister za zdravje?
Saj to ni moje upanje; gre za našo skupino! Zadeva ostaja odprta; vsi skupaj moramo počakati kongres PS in potem odločitve odgovornih. Osebno računam, da se bo vse odvijalo po prvem maju, ko bomo videli, ali imamo še to vlado ali ne in ali gremo na predčasne volitve. Za dva tedna ali en mesec si pa nihče ne želi postati minister …
