»Knjigo Anite Moorjani Z roba smrti v pravi jaz bi moral prebrati vsak študent medicine. Zato da kot poznejši zdravnik človeka ne bi obravnaval kot biološki stroj. Da bi zmogel v njem videti kaj več kot zgolj telo: na eni ravni izjemno pomemben čustveni svet, na drugem transcendenten – tisto nekaj več, kar lahko imenujemo duša, višja zavest, avtorica knjige ji reče neskončna bit ali del božje iskre!« Ivo Mohorič, zdravnik, psihoterapevt in holistični terapevt, govori o knjigi avtorice, ki je med umiranjem v terminalni fazi raka, ko so ji odpovedovali notranji organi, v komi doživela obsmrtno izkušnjo.
Njena zgodba se mi zdi v celoti pomembna. Kot Indijka je odraščala v Hongkongu, živela je v multikulturnosti in se že kot otrok ni našla. Kristjani na njeni katoliški šoli so ji rekli, da ne bo prišla v nebesa, ker ne hodi k verouku – to ji je povzročalo stisko takrat in kasneje. Kasnejši tradicionalni dogovor za poroko je razdrla: izbrali so ji ženina, ona se je zaročila, toda dogovorjeni poroki se je uprla. Velika odločitev, da se je uprla tradiciji, kaže na veliko moč. Kasneje je srečala svojo ljubezen, bila srečna, a hud trenutek je spet doživela, ko je njena najboljša prijateljica zbolela za rakom. Anita je spremljala njeno pot trpljenja, enako tudi za rakom obolelega svaka, in to je aktiviralo v njej blazen strah pred boleznijo, pred rakom.
Strah je torej tisti ključni aktivator bolezni?
Psihološko gledano zagotovo. V resnici so stvari zelo kompleksne in zapletene. Strah pred življenjem, otroški strah, da ni dovolj dobra, da je neustrezna, močan dejavnik je bil, da kot otrok ni čutila pripadnosti, torej varnosti – ta občutek je najpomembnejši. Ni presenetljivo, da je sčasoma zbolela za limfnim rakom, ki je ozdravljiv. Na splošno ni neozdravljive bolezni: če preživi samo en človek, pomeni, da je bolezen možno ozdraviti. No, na pregledu, ko je bil rak še zelo lokalno omejen, je zavrnila zdravljenje s kemoterapijo. S tem se ne strinjam, saj ne podpiram tega, da ljudje zavračajo onkološko zdravljenje. Odpravila se je v Indijo, v ašrame, tam so jo zdravili z ajurvedo (ta raka ne priznava, meni, da gre za porušeno ravnotežje), meditirala je. Stanje se ji je precej izboljšalo, predelala je veliko strahu, se vrnila v Hongkong, kjer prevladuje zahodna medicina. Prijatelji so jo začeli strašiti, da to, da je zavrnila zdravljenje s kemoterapijo, pomeni neizbežno smrt. Čeprav so ji hoteli dobro, se je njen strah spet okrepil.
In poskušala je z različnimi zdravljenji, tudi s TKM, ki povsem nasprotuje ajurvedski medicini.
To je težava, ja. TKM ne priporoča sladkega, a priporoča meso, ajurvedska pa ravno nasprotno, priporoča sladko, kuhano zelenjavo – kontradiktorni sta. Zapletlo se je in stanje se ji je začelo rapidno slabšati prav zaradi nove stiske. Psihološko gledano je popolnoma jasno, da so intenzivna čustva zmede in brezupa ponovno aktivirala razcvet bolezni. Rak se je razširil po vsem telesu, preden so jo odpeljali v bolnišnico, je bila na kisiku, invalidskem vozičku, ni mogla več skrbeti zase.
Sta ji pa pomagala mož in mama.
Njuna ljubeča podpora je bila izjemno pomembna. Anita je postala kost in koža, tehtala je 45 kilogramov, vsa je bila v limfomih, v tumorjih velikosti limone v telesu in na njem. Padla je v komo, prvič so jo hospitalizirali in ugotovili, da je prišla umret: da ji odmirajo vitalni notranji organi in da je smrt vprašanje ur. Tu pa se začne bistvo. Težko je ubesediti njeno izkušnjo. Čudil sem se, kako dobro je opisala to stanje onkraj razuma in dojemanja.
Opisala je, kar doživijo ljudje ob klinični smrti, le da zelo poglobljeno, natančno in razumljivo.
V tej obsmrtni izkušnji in med komo je zaznavala vse, kar se je dogajalo v njeni bolniški sobi, slišala besede bolničarja v sobi, moža in zdravnika precej stran na hodniku, zaznavala misli in čustva brata na letalu več tisoč kilometrov stran – bila je vseprisotna. To je brezmejnost duha. Zelo lepo opisuje, ko je šel duh iz telesa, opisuje širjenje zavesti – hkrati navznoter in navzven, kar težko razumemo. Znanstveniki in zdravniki radi rečejo, da gre za neko blodnjo v možganih ob odmiranju nevronov. A njena zgodba in njene besede so avtentične, kajti kasneje je dobesedno povedala, kaj sta se pogovarjala mož in zdravnik dvanajst metrov stran od njene bolniške sobe in o čem je razmišljal brat na letalu … Vse! Zaznavala je, kar je bilo v povezavi z njo, ne glede na prostor.
Tega znanost še ne zna razložiti?
Še ne in prav je tako. Skrivnosti pač morajo biti – saj o bistvenih stvareh v življenju tako ali tako ne vemo nič, so skrivnost. Kaj je doživljala onstran, je težko opisljivo, zlasti srečanje s pokojnim očetom, pokojno prijateljico.
Oče ji je jasno sporočil, da še ni čas za njeno vrnitev, da pa se mora odločiti sama. Ona je seveda želela ostati. Takrat se je tudi zavedala, zakaj rak.
Vedela je, da je zbolela tudi zato, ker jo je prežemal strah. Strah je najzanesljivejše sredstvo, da bomo zboleli: strah pred boleznijo in tudi strah pred življenjem. In nesprejemanje sebe. Toda pozor, bolezen NI kazen, JE potrebna izkušnja.
In tudi zaradi tega, ker preveč resno jemljemo stvari, v življenju ne uživamo, se ne smejimo. Ker pozabljamo nase.
To je eno od njenih sporočil. Pomembna so tudi preostala. Čas in vse dojemamo linearno, onkraj pa tega ni: vse je tukaj in zdaj, hkrati tečejo preteklost, sedanjost in prihodnost in tega naš um nikakor ne more doumeti in umestiti. Meni se to zdi možno, v meditaciji se doživi marsikaj, a to so neopisljive stvari. Človek je res mnogo več kot telo. Skratka: imela je možnost, da gre naprej v neskončnost ali se vrne. Začutila je, da jo v življenju čaka pomembna pot, poslanstvo in, zelo pomembno, vedela je, da bo ob vrnitvi zelo hitro ozdravela, tako rekoč čudežno. Po tridesetih urah kome se je na začudenje zdravnikov prebudila, bila je popolnoma zmedena, ker sta ta dva svetova tako različna in ker je bila pod vtisi druge dimenzije. Malo evforična je začela takoj pripovedovati, da bo ozdravela, zdravniki so pritekli, ko so začele vitalne funkcije delati. V nekaj urah se je precej stabilizirala.
