Vedno z veseljem spregovori o tistem delu svojega življenja, ki ji neskončno veliko pomeni in ji daje energijo. A je ob vabilu na svoj vrt in dom takoj dodala še nekaj opozoril.

Vse se je izkazalo za resnično. In še več kot to. Obisk se je spremenil v pravo vrtnarsko avanturo. Do kmetije v bližini Želimelj, kjer živi Mlakarjeva z družino, v zadnjem delu vodi tako strma cesta, da bi še avto grizel kolena, če bi jih imel. In obdelovalne zemlje je okrog hiše toliko, da se moraš odločiti, kam boš usmeril pogled.

Življenje v drugem svetu. Vse je tako, kot se spodobi za posestvo, kjer imajo poleg vrta, njiv in gozda še pisano čredo živali vseh vrst in velikosti, od lam do škotskega goveda ter petih psov. In res, tako kot pravi in občuti Mlakarjeva: tam zgoraj je povsem drug svet, ki z onim spodnjim nima veliko zveze. Vse naokrog so gozd, mir, tišina, svež zrak in narava, ki človeka zaradi svoje lepote ne pusti ravnodušnega. In kamor pogledaš, tak ali drugačen vrt. Velik, majhen, zeliščni, pridelovalni, cvetni ali sadni in najbrž še kateri. Na primer tisti v velikih glinenih loncih, kjer poleti obilno obrodijo paradižniki.

Narava je kot dotik modrosti. Medtem ko se prvi svet Zvezdane Mlakar dogaja pred očmi gledalcev in javnosti, je drugi samotarski in povezan  z naravo. »Od vedno sem jo imela rada, odkar smo se preselili sem gor, pa sem dobesedno zatrapana vanjo. Ta pogled, ta mir … Ko sem zvečer utrujena od dela, sedem na travnik, bolijo me roke, ki se jih še drži zemlja …, in takrat sem srečna! Iskreno moram priznati, da takrat ne potrebujem nikogar! Nisem odvisna od pozornosti, pohval, stopim se z okolico, mirom, vse se mi zdi  kar naenkrat razumljivo, tudi to, da se ti lahko zgodi kaj slabega in kaj dobrega. Takrat dobim občutek neskončne ponižnosti, da sem lahko del tega sveta. Kot da se me dotaknejo največje modrosti tega življenja.«

Tu me nihče ne ocenjuje. Po sedmih letih življenja na kmetiji je Ljubljana še vedno mesto, kjer Mlakarjeva ustvarja v svojem poklicu, a kot pravi, se včasih na ulicah v središču mesta, kjer je nekdaj živela, počuti kot turistka. In kako je živeti v dveh tako različnih okoljih? »Gledališče je res popolno nasprotje narave, je raziskovanje, temen prostor, večkrat kaotičen, dekadenten, izpostavljen kritiki, ves čas pred očmi gledalcev,« je povedala Mlakarjeva. »V naravi pa me nihče ne ocenjuje, tudi če vsega ne obdelam do popolnosti. Tu črpam mir in moč. Za vse pritiske in množice, ki jih srečujem. Kadar se vozim domov, si rečem, da moram le še malo zdržati in priti do doma. Kakšna sreča, da sem se preselila v to divjino, ki mi daje občutek, da sem bogata. Tu ni stresa. Kadar se dotaknem zemlje, v hipu izgine.«

Paradižnik se nasloni na baziliko … Ko je Zvezdana Mlakar živela še na Ptuju, od koder je doma, so ob hiši imeli vrt, a takrat, je povedala, so jo zanimale druge stvari. Pozneje se je preselila v Ljubljano in postala mama ter izkoristila vsak trenutek, da je šla z otroki v naravo. »Kar za nosom sem prišla sem gor. Tu je stala stara hiška, pozneje smo jo kupili, ob njej je bil majhen vrt. Na njem se je vse skupaj začelo. Kar sem potaknila, je uspelo! Začela sem z mešanimi posevki. To se mi je zdelo lepo in seksi, saj veste, paradižnik se nasloni na baziliko, rastline se družijo, cela zgodba nastane, kajne?« je pripovedovala nasmejano in zadovoljno.

Proč s kemijo! In potem so se izkušnje z znanjem vred širile. »Neprestano sem prestavljala rastline, dodajala grmičke, preizkušala in užitek je bil vedno večji.« To se je še posebej pokazalo, ko se je pridelek preselil v kuhinjo. »Noben certifikat ni primerljiv s tem, da zelenjavo pridelaš sam.« Mlakarjeva ima danes toliko gred in vrtov, da ji dela ne zmanjka. »Nikoli in v nobenem primeru ne uporabljam nikakršnih kemičnih pripravkov. Če katera od rastlin ne zraste, dobi priložnost druga. Zaradi tega nihče ne trpi,« je povedala sproščeno. Odpadle in načete liste odstranjuje, da se ne razvijejo bolezni, imajo svoj hlevski gnoj. »Na začetku sem vse precej strogo načrtovala in z zvezkom letala po vrtu, a zdaj že obvladam kolobarjenje.« Šla je skozi vse razvojne faze in pravi, da se še vedno uči in upošteva nasvete. Med gredicami poseje rastline za zeleno gnojenje. Plevela ne puli, raje ga poreže, da ne razvije semen, in iz tega naredim zastirko.

»Škoda, da niste prišli avgusta,« je rekla, takrat je vrt tako bujen, da je to težko verjeti, pridelek pa zdrav in obilen. »Obožujem kumare. Ko jih je poleti veliko, jih v vseh oblikah jemo štirinajst dni skupaj. Vse leto jemo domače pridelke in v tem uživamo.«  Rada tudi eksperimentira. Na njenem vrtu so že rasle artičoke, goji šparglje, čilije in še marsikaj okusnega. Veliko pridelkov spremenijo v ozimnico, ki je tako obilna, da so z njo preskrbljeni do nove sezone in je ni treba kupovati.

Noben Slovenec ne bi smel biti lačen. Igralka z veseljem in navdušenjem govori o svojih vrtnarskih izkušnjah in želi s tem še koga spodbuditi. »Rada bi naredila kaj za ozaveščanje ljudi, da bi začeli vrtnariti. Ne strinjam se, da bi morala biti ekološka zelenjava dražja, verjamem v male kmetije. Predvsem pa ne maram stokanja. Vsak, ki ima dve roki, lahko kaj pridela. Zemlje za obdelovanje je dovolj. Slovenija se zarašča, lahko bi obdelali več polj in vrtov. Napišite in spodbudite ljudi, naj oddajo zemljo, ki je ne obdelujejo! Noben Slovenec ne bi smel biti lačen. Z domačimi pridelki bi morali imeti dovolj hrane za vse!«

Okvir:  Mama na obisku. Kadar pride k Zvezdani Mlakar na obisk mama Rezka, se z enako strastjo in veseljem kot hči sprehodi po vrtu. »Poleti se kar ne morem načuditi, kako vse lepo raste. Paradižniki so tako lepi, zdravi in veliki, da kar strmiš,« je opisovala. Je ljubezen do vrta torej podedovana? »Ne vem, kaj bi rekla. Zvezdana se ni hotela kaj dosti učiti od mene. Pa poglejte, kako ji zdaj vse uspeva! Zadovoljna sem z njenim delom. Šele zdaj, ko težje delam na vrtu, mi pravi, naj ji kaj svetujem! Prej pa se v tem nisva vedno ujeli, saj hčerka ne dovoli nobenih dodatkov! Pri njej mora biti vse naravno.«

Mama je še dodala, da je od vedno vrtnarila, a zdaj vseh rastlin na hčerinem vrtu niti ne pozna. »Nekoč sem ji že poruvala artičoke, ker sem jih zamenjala za plevel,« je povedala nasmejano. In dodala še nekaj modrosti iz svojih vrtnarskih izkušanj: »Nekateri rastline preveč crkljajo, tako kot nekateri starši otroke. Tudi če jim povsem ne zrahljamo zemlje, dobro zrastejo. Morda to ne velja za najnežnejše solatke, a druge rastline se tako le okrepijo. Saj ni treba, da je vrt kot dnevna soba!«

Andreja Tomšič, svetovalka za vrtnarjenje

Ognjič je za stražarja med avtohtonimi sortami

Slovenski vrtički so že od nekdaj pisani. V njih je posajeno vse, od zelenjave do zelišč in cvetlic. Med »klasiko«, kot so paradižnik, fižol, solata, krompir in korenček, pa se najde prostor tudi za kakšno posebnost in novost. Kolikor večja je gredica, toliko več lahko na njej raste in če imamo dovolj prostora, si lahko na delu vrta naredimo tudi kotiček s slovenskimi avtohtonimi sortami vrtnin.

Krhkolistna solata Leda bo odlično rasla v družbi z visokima fižoloma Jabelski pisanec (pisano zrnje) in Maslenec rani (rumeni stroki), pa tudi s čebulo Belokranjka, Ptujska rdeča ali Tera. Med paradižnik Val lahko posadimo nizki fižol Češnjevec, med Ljubljansko zelje pa korenje Ljubljansko rumeno. To je nepogrešljiv dodatek k pravi goveji juhi, kakšno so kuhale že naše babice. V vrtiček avtohtonih sort vrtnin lahko povabimo tudi gosta – ognjič, ki bo s svojo rumeno oranžno barvo ožaril naš vrt, pa še kakšnega škodljivca bo odgnal. Jeseni bo vrtiček seveda poln motovilca Žličarja in Ljubljanskega, s katerim si bomo vso zimo in pomlad delali okusne solate.