Ministrica Alenka Trop Skaza je namreč podpisala Pravilnik o spremembah Pravilnika o opredelitvi zdravilskih sistemov in metod, če bo obstal, bomo imeli ljudje na voljo za dve tretjini manj zdravilskih metod. Zakaj v resnici se je zgodil ta »izbris«, ne ve nihče, pojasnilo ministrstva, da je njegov namen deregulacija poklicev in obvladovanje sive ekonomije, se ne sliši prepričljivo. Vprašanja, kot so – kdo je v imenu stroke odločal o izbrisu, na podlagi katerih strokovnih ocen želijo črtati metode in kakšni so bili kriteriji za spremembe, ostajajo brez odgovora. Bruno Sedevčič, generalni sekretar Združenja za integrativno medicino Slovenije, ki je del evropskega združenja, opozarja na bistvo: »Ne zdravniki ne zdravilci, na prvem mestu bi morali biti bolniki!«
V ozadju je nepremišljena poteza uradnikov na ministrstvu za zdravstvo – žal jih ne morem drugače imenovati, kajti stroka v to absolutno ni bila vključena. Ministrstvo še ni podalo jasnega in utemeljenega mnenja o tem, kdo se je odločil za izbris, po kakšnih kriterijih so to storili in kaj bo to povzročilo. Obstajajo zapisi, v katerih se ugotavlja, da je pet od šestih ministrstev, se pravi vsi razen zdravstvenega ministrstva, pri medresorskem usklajevanju ugotavljalo, da tovrstna deregulacija poklicev ne bo šla skozi; izbris na način, da se čez noč uniči 23 od 38 zdravilskih metod. Med izbrisanimi so tudi resne zdravilske metode, recimo refleksoterapija, ki ima nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) za izobraževanje ter resne študije doma in tujini. Kaj bom zdaj jaz, če sem po poklicu refleksoterapevt? Delal bom še vedno lahko, toda ne bom smel uporabljati izrazov pomagam, olajšam, zdravim.
Ve se, kaj smejo zdravilci in česa ne.
Po zakonu zdravilci ne smejo diagnosticirati, škoditi in odvrniti uporabnika od medicine.
Tega nima pravice nihče, človek se ima pravico svobodno odločati.
To je res, toda nekateri zdravilci žal tudi manipulirajo. Poleg bioenergetikov imamo v Sloveniji največ refleksoterapevtov, v sekciji GZS jih je več kot 500. Vsi so v programu NPK – kaj bodo, če ne bodo refleksoterapevti, kaj bo z množico bioenergetikov?
Domančić je na osnovi svojega znanja dobil slovensko državljanstvo, zdaj pa ne bo mogel pomagati? Ni to kontradiktorno?
Seveda je. Zgodil se je pač nepremišljen niz dogodkov. Zakon o zdravilstvu imamo od leta 2007, veliko poskusov je bilo v preteklosti, da bi zadeve uredili. A nikoli ni bila ustanovljena zdravilska zbornica in ni bilo javnega pooblastila, ki bi ga nekomu, ali zdravilcem ali stroki, moralo dodeliti ministrstvo za zdravstvo – sami so prevzeli to funkcijo, ker se zdravilci niso znali organizirati. In zdaj imamo precedens: če sem zdravilec brez medicinske izobrazbe in se hočem deklarirati kot zdravilec, moram narediti nacionalni preizkus iz zdravstvenih vsebin; naredim ta izpit, ministrstvo bi mi moralo podeliti licenco, toda ministrstvo ni podelilo niti ene licence kljub opravljenim izpitom! In če k meni, ki imam opravljen izpit in poklic, pride inšpektor, sem v prekršku, a tudi država je, ker mi ni omogočila opravljati dela, za katero sem se usposobil. To je tako, kot če bi šel delat izpit za avto, ga naredil, potem pa ne bi dobil vozniškega dovoljenja. In da je še huje, tu je še zakon o oglaševanju, ki me omejuje v uporabi izrazov in terminov navzven.
Ne smejo se uporabljati izrazi, kot so zdravljenje, pomoč in podobno.
Tako je. Torej naredim nacionalni preizkus iz zdravstvenih vsebin, moja metoda je kredibilna, ker so mojo vlogo na ministrstvu pregledali po znanih kriterijih, jaz kot zdravilec sem neoporečen, delati pa ne smem tako, kot sem doslej! Sivo ekonomijo bo to pospešilo in zdravilci bodo zdaj trikrat na udaru: najprej jih bo nadzorovalo ministrstvo za zdravje, nato tržna inšpekcija kot aparat ministrstva, nato zdravstvena inšpekcija zaradi uporabe terminov, nato pa še trg, ker se ne morejo izkazati, da so kredibilni.
Kaj pa ljudje? Konec koncev je zdravljenje uradne medicine in zdravilcev namenjeno ljudem, ki potrebujejo pomoč.
Dotikava se pojma javno zdravstvo in tu se spet pojavlja trikotnik. Zdravstvena blagajna pokriva nekatere storitve, toda mi capljamo nekaj desetletij za razvitimi državami. V Avstriji se plačujejo nekatere dopolnilne metode zdravljenja iz zdravstvene blagajne, v Sloveniji so večje zavarovalnice zainteresirane, da del zdravilstva vključijo v svoj sistem, tudi ZZZS je za, toda po katerih kriterijih bo zdravstvena zavarovalnica vedela, katera metoda zdravilstva je kredibilna po izbrisu, če bodo metode prosto na trgu? Kdo bo to reguliral?
