Vsi namreč vedo, da ga najlažje dobijo na stacionarni telefon. »Veliko sem med svojimi zaposlenimi. Nisem skrit kot nekateri direktorji podjetij, ki svojih zaposlenih niti ne poznajo. Podjetje vodim osebno,« pravi. Vsakega od delavcev zjutraj pozdravi, se z njim pogovori, nato pa odide v najbolj prostrano pisarno na svetu – v gozd, kjer se napolni z energijo, si zbistri misli in dobi ideje.
Od prestiža k skromnosti. Sam je svoje osebne stroške že pred leti zmanjšal. »Živim skromno,« pravi. Seveda je preskusil tudi prestižno življenje. »Leta 1995, '96 smo imeli toliko denarja, da nismo vedeli kam z njim. Rasel sem v družbi, lačni materialnih dobrin. Nisem bil imun proti modi širnega sveta. Kupil sem si audi A8, kar je bilo takrat skoraj bogokletno! Potovali smo – bili smo v Afriki, Turčiji, na Kubi. Takrat je nastala naslednja misel: Naša dežela je najlepša, je tolažba, dokler sveta še nisi videl, in resnica, ko si svet spoznal. Dobro je, da sem šel v svet, ker sem videl srečne ljudi. V Afriki ali na Kubi, recimo, so ljudje goli in bosi, pa so vsi veseli, nasmejani, imajo iskrice v očeh. Pri nas pa jih veliko gleda zamorjeno v tla. Ta ljudstva imamo za primitivna, a so v bistvu primarna, upajo si biti tisto, kar so, brez mask.« Z zavedanjem, da sreče ne moreš najti v materialnih dobrinah niti v svetu, temveč je vseskozi v nas, sta se njegovo življenje in odnos do sveta začela spreminjati.
»Dokler sem imel samo servis in bil za okolico majhen, so me tapkali po ramenih. Ko pa sem odprl trgovino, za katero sem imel z izkušnjami zaradi dela v servisu pripravljene dobre temelje in smo zato hitro postali uspešni, so me začeli napadati lokalni časopisi. Najprej so zapisali, da sem v zaporu. Ko so mi ukradli avto, so zapisali, da sem si ga ukradel sam. Ljudje so mislili, da je vse to res. V drugem časopisu so objavili članek s senzacionalnim naslovom Akvonij utopil mladeniča na Slivniškem jezeru. Ker me mnogi kličejo Akvonij, niso imena povezali s keltskim rečnim bogom, ampak so me z vseh strani klicali, kaj sem storil. Zgrozil sem se in prosil urednika, ali se lahko v naslednji številki opravičijo in razložijo ime. Skratka želeli so me zrušiti, zlomiti in takrat sem se zakopal v knjige ter se začel učiti od ljudi, ki vedo veliko več kot jaz. Družiti se z ljudmi, ki so veliko izkusili in ti lahko dajo marsikaj, če jih znaš poslušati, je pravo razkošje. Eden takih je recimo pater Karel Geržan.« Sodobni ljudje, pravi, dostikrat ne znajo in ne zmorejo poslušati drugih, še manj razumeti. »S knjigami o duhovni rasti, ki so mi bile v veliko pomoč in oporo, sem prebolel in prebrodil to hudo obdobje. Ko so ljudje videli, da Akvonij še vedno normalno dela, da se pri nas marsikaj splača kupiti, so se razmere umirile.«
Hkrati se je začel osvobajati na vseh drugih področjih. »Naenkrat sem ugotovil, da imam materialnih dobrin preveč in jih ne potrebujem.« Na začetku je imel veliko pisarno, udoben direktorski stol in mizo. »Potem mi je to kar naenkrat postalo odvečno, ker ne morem sedeti pri miru. Mizo in stol sem podaril Rdečemu križu.« Sam je šel med ljudi, nove ideje pa snuje v največji pisarni na svetu – v gozdu. »Materialno potrebuješ do neke mere, ne pa stalnega kopičenja denarja.« Spontano sta se spreminjala tudi njegov življenjski slog in krog prijateljev, ostali so najpristnejši. »Ne hodim več na poslovne bankete, razen če so kje v kakem lepem naravnem kotičku. Vmes je seveda tudi mene premamil blišč supermarketov in modernih restavracij. Premamijo te z videzom, z okusi. Vse do točke, ko se začnejo težave z želodcem, z zdravjem, potem pa rečeš, ne, hvala.«
